Biografije niso moja močna točka, sploh te o še živečih posameznikih. Nekako se ne pustim prepričati, da je celotno življenje nekoga tako pomembno in zanimivo, da bi ga morali (in želeli) brati. Zakaj torej vseeno biografija? Ker Sonce in dež to ni. Termin, s katerim bi raje opisala to stvaritev, je pripovedka. Z resničnimi obrazi in še kako aktualnimi problemi.
Ne gre za izumetničeno zgodbo (pre)drage kuharije, kot to mnogi vidijo v takih in podobnih kuharskih, predvsem Michelinovih izborih. Ne, daleč od tega. Sonce in dež predstavi, zakaj je Anina hrana vredna vsakega evra.
Sonce in dež, zgodba Ane Roš in Hiše Franko, ki jo s peresom Kaje Sajovic pripovedujejo Anini družinski člani ter številni, ki tako ali drugače soustvarjajo svetovno znano restavracijo, je presunljiva. Ne gre za izumetničeno zgodbo (pre)drage kuharije, kot to mnogi vidijo v takih in podobnih kuharskih, predvsem Michelinovih izborih. Ne, daleč od tega. Sonce in dež predstavi, zakaj je Anina hrana vredna vsakega evra. Pravzaprav niti ni draga … Ko jeste Anino hrano, ali če o njej le berete, dojamete, da gre pri tem za živo verigo lokalnih proizvajalcev, obrtnikov, lovcev, gobarjev, zeliščarjev, rejcev, ribičev, sirarjev, kmetov, vrtnarjev … Neskončno živo verigo, ki pripomore k temu, da je vsaka sestavina na krožniku tam z razlogom, z lokalno zgodbo in z zagotovilom, da Hiša Franko s svojim konceptom dela oživlja in pri življenju drži številne tradicionalne elemente Kobarida in njegove okolice. In z opominom, da bi tak pristop moralo posvojiti še več kuharskih mojstrov, sicer bodo zorjeni tolminec, lokalna divjačina ter domača šalša (pre)kmalu preteklost.
Sonce in dež se res bere kot pripovedka, na trenutke tragična, surova, zatem pa spet polna zagona in energije, ki jo v Kobarid prinaša Ana Roš. Knjiga, ki ob tem, ko razkrije obraz svetovno znane chefinje, nikar ne skopari s čudovitimi fotografijami in doživetimi opisi življenja ob Soči. Izjemno branje, ki kar okrepi ponos in naklonjenost slovenski tradiciji.
Comments