Konec julija si nisem mislila, da mi bo sploh uspelo doseči kak bingo. Prebranih sem imela pet knjig, ki so naključno polnile bingo šahovnico in bralnega razsvetljenja ni bilo na vidiku. Potem se je pa odprlo in knjige z domačih polic sem jemala kot za stavo, zadnje luknje pa zapolnila s taktičnim brskanjem po knjižničnih policah. To je moj bingo izkupiček, na katerega sem večinoma prav ponosna. Nekaj povprečnih branj, nekaj res nezadovoljujočih, nekaj biserov. Dajmo jih pokomentirati.
500+ – Upala sem, da bo špeh Skrivna zgodovina, ampak, ja … Življenje. Polnočno sonce je bilo ekspresno branje z nostalgičnim sprehodom in čudenjem, kako sem nekoč s takim veseljem brala to sago. Kako lahko dva sedemnajstletnika sprejemata odločitve za večnost? In kot mi je v enem pogovoru perspektivo zamenjala Sandra – da si star, veš, ko ti je bolj od Edwarda ali Jacoba v Twilight filmih simpatičen Charlie. Hm …
SLOVENSKA POEZIJA – Včasih. Moje rojstnodnevno darilo, s katerim sta me presenetili Monika in Nina. Krasno branje, h kateremu se vračam in vračam.
GRČIJA, TURČIJA, CIPER – Upala sem, da bo Ariadne to, kar je Kirka. Pa ni. Preveč počasi se bere in večino knjige predstavlja eno dolgovezno opisovanje. Saintova je hotela biti Millerjeva, pa ji ni uspelo, kar je škoda, saj je sicer Ariadnina zgodba neverjetna in ponuja potencial. Lekcija, da posnemanje ne uspe.
DOMAČA POLICA – Več kot brat, letošnji nagrajenec, bi mi moral biti všeč. Prepričana sem bila v to, ampak po branju sem ostala hladna … Sicer spevno, pomembno branje, ki odpre več izredno prelomnih tem, ampak ne, to zame ni bilo to. Škoda, morda sem imela le previsoka pričakovanja …
NASLOV 5+ BESED – Ah, Evelyn, tu sem, čeprav sem na Instagram pavzi, vseeno tu in tam preletela knjigogram dogajanje in pri tem kvadratku absolutno podlegla trendom. Ni mi žal. Res dobro branje, hitro, zanimivo, kvalitetno, mestoma zelo poglobljeno in tako, da pritisne na prave točke. Na začetku sem sicer hitro risala vzporednice s Hudičevko v Pradi, Evelyn in Monique sem si predstavljala čisto kot Meryl Streep in Anne Hathaway … No, potem pa je moje branje močno začinila tudi v lanskem letu ogledana Netflixova serija Hollywood – ta sicer ni presežek, ampak na nek način se dotakne točno teh tem, ki jih odpre Evelyn Hugo – etnična pripadnost, barva kože, izkoriščanje telesa za doseganje svojega, LGBTQ+ - producent Harry močno liči na Hollywoodskega Henryja in tako Evelyn kot Hollywood ne moreta mimo Rocka Hudsona. Hollywood je obvezno gledanje pred ali po Evelyn, ker tako zgodba postane res 3D.
RISOROMAN – Prototip. Tu ni bilo dvoma, VigeVage risoromani me vedno nasmejejo in navdušijo. Čakam, da preberem še ostala dva risoromana Ralfove serije.
2021 – Moja Elena. Resno, vse od lanskega poletja, ko sem prebrala Neapeljski cikel, ne mine dan, ko ne bi vsaj enkrat pomislila nanjo. Sprašujem se, kateri od svojih literarnih junakinj je najbolj podobna. Kdo je. Kaj je. Zlagano življenje odraslih spet ponudi nekaj motivov, ki nam pri Ferrantejevi niso tuji. Ločitev. Telesna samopodoba. Seksualnost. Varanje. Zapestnica. Posebna, čudaška ženska s temnimi lasmi – ima Lila Vittoriine poteze in obratno? Genialno branje, čeprav bi si želela drugačen konec, zgodba se konča nekako nedoločeno, odsekano …
ZNANI PIŠEJO – Življenje na našem planetu je bilo sicer zanimivo branje, a po ogledanih filmih in serijah se mi zdi, da v resnici nisem izvedela nič novega. Vem pa, da je pomembno brati o ekološki, biološki in podnebni krizi, v kateri se nahajamo, a bojim se, da po preveliki količini tovrstnih branj postajam nekoliko otopela za grozljive številke in informacije. Šok? Zanikanje?
WOMEN'S PRIZE – Za to branje je kriva Sandra, ki mi je Pat Barker priporočala. The Silence of The Girls sem brala po Ariadne in čeprav gre spet za »retelling« antičnega mita, je bilo to branje svetlobna leta boljše kot Ariadne. The Silence of The Girls je biser, najljubše branje tega binga. Vse v tej zgodbi je genialno. Vsak stavek je premišljen, bodice zarežejo prav tisti trenutek, ko želiš po patriarhalno sočustvovati z moškimi. Zgodba, ki ubije zgodbo o Trojanski vojni, ki Ahila potisne s piedestala. Preprosto genialno. Hvala Sandra, hvala, ker zdaj komaj čakam na drugi del, knjigo Women of Troy.
VOJNA – Ta knjižni predlog sem ukradla pri Ivani, @ivana_dja. Ker so njeni predlogi tisti zlati standard, na katerega se oprem, ko potrebujem preverjeno kvalitetno branje. Otroci v vlaka to so. Zanimivo, da se dogajajo v Neaplju in da sem jih brala takoj za Ferrantejevo in se tako poglobila še globlje v ti skrivnostno-tragično okolje južne Italije. Hvala Ivani in Otrokom z vlaka za znanje o delu zgodovine, o katerem nisem vedela nič. Moram sicer reči, da sem pričakovala eno tako »klasično« tragično WWII zgodbo, a sem dobila nekaj povsem drugega, nedolžno, skozi otroške oči povedano zgodbo o tem, kaj lahko pomeni materialno obilje in kako žalostne ter krhke so lahko še tako močne vezi v goli revščini. Ne predstavljam si, kako boleča bi bila zgodba, povedana z materine, ženske, odrasle perspektive. Ena taka posebna tragika, ki se ne bere in ne dojame »na prvo žogo« …
STAROSTNIKI – Pri izbiri branja za ta kvadratek sem imela največ težav. Nisem hotela brati teh komičnih zgodb o starostnikih, ki prednjačijo po knjigogramu. V enem komentarju sem tako zasledila, da je @domenikabere navedla Hemingwayevega Starca in morje. Našla sem ga v knjižnici in vesela ugotovila, da gre celo za ilustrirano izdajo. Branje je bilo ekspresno in čeravno ne gre za presežno zgodbo, polno dogajanja, ves čas nisem mogla verjeti, s kako genialnostjo je pisatelj lov na ribo oblikoval v tako zgodbo. Ob tem se tu in tam ustaviš ob kakem stavku in samo zreš v besedilo, zreš in občuduješ.
FLORA – Tu mi je že zmanjkovalo energije za taktično branje, ki ni čisto po moji prostovoljni izbiri in naključno sem našla Ostijevo pesniško zbirko s »cvetnim« naslovom in ob tem sem bila prav noro srečna. Neko drugo Ostijevo zbirko sem imela v roki prav tisti trenutek, ko sem na Facebooku prebrala, da je preminil in neka neizbrisna povezava me z njim veže vse od takrat. Ta zbirka sicer ni med mojimi ljubšimi, vseeno pa izžareva to njegovo sposobnost, da v običajnem najde presežno in besede dene v izjemne kombinacije.
LJUBEZENSKI ROMAN in MLADINSKO – Ti dve branji (plus Mrk in Jutranja zarja, seveda), sta bili posledica branja Polnočnega sonca. Seveda sem morala osvežiti spomin … Ni slabo branje, mislim da nisem brala zadnjič, ampak res … Teža odločitev, ki jih sprejemata Edward in Bella? Za večno? Pri 17-ih? Trenutno so menda filmi Twilight serije celo na Netflixu, ampak raje, kot da bi jih gledala, iščem recenzije gledalcev, ki so bili v času premiernih predvajanj navdušeni najstniki in sedaj filme gledajo ponovno. Z drugimi očmi. Ti vtisi so zlata vredni in ob komentarjih, ki se gledalcem porajajo, se lahko res iskreno nasmejiš.
IZŠLO PRED 1990 – Saj sem brala še kaj drugega, kar je izšlo pred to letnico, a svojemu bingu bi naredila krivico, če vanj ne bi vključila vsaj ene Agathe Christie, ki vse odkar berem, močno zaznamuje moja poletja. Obožujem Hercula Poirota in prefinjene umore, kjer ni poudarka na nasilnosti in krvavosti zločinov (to poletje poskušam s Carterjem in mislim, da ni moj tip). Žal Skrivnostne ure niso Agathina najboljša domislica …
LGBTQ+ – V CMBYN sem se zaljubila takoj in splet okoliščin mi je kruto preprečil udeležbo nadvse pričakovane Mi beremo debate, ki mi je po tem branju res res manjkala. Čudovito je prav vse. Slog. Zgodba. Dialogi. Podobe, ki ti jih nariše avtor. Vse. Pa tudi film, oh … S CMBYN-om sem začela svoj bingo in svoje poletje in mislim, da si ob koncu poletja zasluži ponovno branje.
KRATKE ZGODBE – Začela sem s Curanovićevim Plavalcem, ampak so mi bile za poletno vročino kratke zgodbe predolge, potem pa me je k branju prikovala Anjina Čebelja družina, ki se je čudežno pojavila v moji lokalni knjižnici (to poletje imam srečo, da moje rezervirane knjige prihajajo točno takrat, ko jih potrebujem). Vau. Zdaj vem, zakaj so tako opevane in ker sem jih prebrala na dušek, vem, da jih bom morala enkrat prebrati ponovno, tokrat bolj počasi. Že Spovin, roman Anje Mugerli mi je bil izjemno všeč, a njena genialnost se še bolj izkaže v teh kratkih zgodbah, ki so še eden od biserov mojega binga. Iz njih veje nekaj starodavnega, takega, kar sem občutila, ko sem kot otrok poslušala slovenske ljudske pripovedke iz zaprašene knjige, ki smo jo dobili po moji prababici. Tiste zgodbe o beli kači s kronico … Nekaj takega v svoje pripovedi vtke Mugerlija in nimam pojma, kako ji to uspe, ampak vsaka zgodba je boljša od prejšnje. Nujno branje! Nujno!
KRIMIČ – Kaj si storil je bilo solidno branje, ki se je vrtelo okrog izjemno aktualne in pomembne teme – posilstva. Tako ni bilo trupel, ampak na moje presenečenje ob zapletih in presenečenjih nisem zato nič manj uživala. O kriminalkah težko napišem kaj drugega, ker jih berem predvsem, ko potrebujem odklop in ob bralnem zagonu lahko 500-stranskoo kriminalko končam v nekaj urah. Tu se ne oziram na slog (čeprav gotovo vidim razliko med genialnostjo Christijeve in meni ljube Läckbergove ter goro kriminalk, ki so danes na voljo in niti približno niso vse berljive), na jezik, ampak na koncu ocenim le sposobnost avtorja – kako dobro je pred menoj skril morilca? Če ga odkrijem pred koncem, kriminalka v mojih očeh ne dobi petice.
ROŽNATO – Vem, Farma je lososove barve in tehnično gledano goljufam, ker sama te naslovnice ne bi označila za rožnato. Zakaj jo vključujem? Ker moški del družine naslovnico suvereno označuje za roza. Hvala, fantje! Farma je mešanica med Služkinjami in Deklino zgodbo. V ospredje postavlja temo nadomestnega materinstva, pri tem pa se še posebej osredotoča na nebelske ženske, ki so zaradi svojega socioekonomskega položaja prisiljene izbrati ta poklic. Roman stran za stranjo uničuje mit o meritokraciji in s pripovedjo ustvarja Deklino zgodbo Zahodnega sveta 21. stoletja, ki je kanček bolj verjetna kot tista od Atwoodove in ki se najbrž že dogaja. Konec (spet tisti white saviour motiv) me je sicer razočaral, a roman kot celoto označujem kot precej kvalitetno branje.
PISEMSKI ROMAN – Ta kvadratek sem spet izbirala po Instagram navdihu in v roke vzela seveda Dolgo dolgo pismo Mariame Ba, ki me je navdušilo tako, kot je navdušilo večino bralk knjigograma – slog je čudovit, pripoved te kar posrka vase in ob tem, da spoznavaš drobce tuje kulture, te stran za stranjo nagovarja tista univerzalna, ženska plat, v kateri se tako pogosto najdeš. Pri Dolgem dolgem pismu sem si želela, da bi bilo še daljše … Aja, pa pri knjigah Založbe cf/* vedno obožujem tista končna razlagalna, esejska poglavja, v katerih z že tako odličnim delom dobiš še češnjico na torto.
KNJIGOGRAM – Za vsako z bingom nepovezano knjigo, ki sem jo v poletnem času prebrala, sem temeljito prerešetala vse mogoče sezname, da bi ugotovila, ali jo morda lahko vtaknem v katerega od kvadratkov. Z Izginotjem Josefa Mengeleja mi je to dejansko uspelo, saj ga je na svoj seznam priporočil, ki so bila zbrana za pod kvadratek Knjigogram, uvrstila Ajda Naklada. Rada berem o II. svetovni vojni, to zdaj že vemo, in tako kot pri Otrocih z vlaka, me je tudi pri tem romanu presenetila in navdušila »nešokantnost«. Že res, da dokumentarna pripoved govori o zlovešči osebnosti, angelu smrti druge svetovne vojne, kar ponuja malo morje priložnosti za pretiravanje, ustvarjanje šok efekta in nabiranje bralcev, ki prav hlepijo po tovrstnem slogu, a avtor tega romana se je odločil za zgodbo, osnovano na dejstvih, brez nepotrebnega moraliziranja, brez pretiranega opisovanja grozot … Še vedno veš, da bereš o Mengeleju, a tokrat veš, da bereš resnično zgodbo o človeku, ki je pobegnil pred svojo usodo in se ji ves čas svojega živega življenja izogibal, nevedoč, da ga v resnici razžira od znotraj. Dobro branje, v katerem sem izvedela precej o življenju pobeglih nacistov in ostalih podpornikov totalitarnih režimov v Južni Ameriki, a potrebno je opozorilo, da res res ne gre za tragičen roman, ampak bolj za en tak dokumentarec na papirju, zato ni nujno, da vam bosta zgradba in slog všeč.
-100 – Pod to sem uvrstila Goro Brokeback, @mi.beremo branje, ki ga še nisem uspela prebrati, zato je bila priložnost enkratna. Če je CMBYN nabita s čustvi in z erotiko, je Gora Brokeback veliko bolj groba, pa vendar v ozadju in v globini odnosa med Jackom in Enisom skriva enako iskro. Potenciala za res obsežen roman je še pa še, zato se mi je ob branju zdelo škoda, da se taka zgodba skriva na manj kot 100 straneh. Me pa čaka še film …
FILM/SERIJA – V teh dneh ponovno berem Neapeljski cikel, zato sem v enega od kvadratkov uvrstila Genialno prijateljico. Sem zagovornica ponovnega branja in če je nekaj zares kvalitetno napisano, lahko to berem neštetokrat, do konca življenja, pa mi ne bo dolgčas. Pisanje Ferrantejeve definitivno sodi v to kategorijo. Tokrat ob branju gledam tudi serijo – lani me je bilo strah, da ne bo dosegla pisanja, letos pa sem se opogumila in priznati moram, da je serija skoraj tako genialna in čudovita kot knjiga. Neapelj je sedaj visoko visoko na mojem potovalnem seznamu! Če kdo Ferrantejevo in Neapeljski cikel gleda od daleč – daj, preberi, vročica je malce popustila in knjige brez težav dobiš v knjižnici, zato je skrajni čas, da se lotiš!
ŠPORT – Za ta kvadratek sem bila skoraj stoodstotno prepričana, da bo ostal prazen. Ker o športu pa res ne bom brala. Potem sem se pa ob ogledu svojih rezerviranih knjig spomnila, da je tudi šah šport! Aleluja, ja, Damin gambit sem prebrala, pa mi ga ne bi bilo treba, mi je škoda tega branja, ker je serija povsem dovolj. Ne dovolj, veliko boljša je, branje pa je, ko enkrat pogledaš Netflixovo serijo, ki je res zelo gledljiva, precej povprečno. Morda za koga celo podpovprečno …
Hvala za knjigogram, hvala za Sandro, hvala za bingo! Čeprav sem na pavzi, ki mi zelo ustreza in ki sem jo zaradi vseh dolgih mesecev dela na daljavo in neskončnega sedenja pred zasloni zelo zelo potrebovala, pa to ne pomeni, da ne spremljam našega knjigograma. Tu in tam pokukam, kaj berete in obljubljam, da se ob vrnitvi poglobim v vaše objave, zapise, branja in dogajanje.
Poznopoletni knjižni pozdrav, Jerneja