Moje marčevsko branje za podvig Med vrsticami klasikov je zaključeno! In tokrat sva se z romanom ujela precej bolje kot s februarskim.
Praznina nas popelje v ezoterično, skoraj mistično okolje Barcelone, na Ulico Aribau, v temačno hišo, ki se je ustavila v času, napolnila z zakladi preteklosti in postala živa grobnica vročekrvne španske družine. V vse to stopi nečakinja, sirota, Andrea, ki se kot nadebudna mladenka odpravi v Barcelono na študij. A resničnost, v kateri se znajde, je daleč, daleč od njenih pričakovanj. Stopi namreč v, hm, Sartrov pekel. Pekel so drugi in Andrein pekel je toksična družina, polna spletk, skrivnosti, nasilja, sovraštva, krivde, joka, revščine, zatiranja …
»Pri ljudeh ne iščem ne dobrote ne vzgojenosti, čeprav menim, da je ta zadnja nujna, da lahko živiš z njimi. Všeč so mi osebe, ki gledajo na svet z drugačnimi očmi, ki stvari presojajo drugače kot večina … Verjetno zato, ker sem zmeraj živela s preveč normalnimi, samovšečnimi bitji …« Carmen Laforet: Praznina
Zgodba je polna kontrastov – med temačno družinsko hišo in svetlo, bleščečo Barcelono, med dobroto in zlobo, med žensko in moškim … Sam razplet me je sicer malce razočaral, celotno vzdušje v knjigi, ki je res zlovešče, težko, prav občutiš težo družinske hiše, te pripravi na nek dramatičen konec, ki ga nestrpno pričakuješ, a dejanski zaključek romana … Ne vem.
»Vso pot sem bila raztresena in premišljevala sem, da se zmeraj vrtimo v istem krogu oseb, naj se jih še tako izogibamo.« Carmen Laforet: Praznina
Pa vendar se mi bo roman kot celota gotovo vtisnil v spomin, zdi se mi, da imajo romani, ki so postavljeni v Barcelono ali v druga španska mesta, neko posebno vzdušje, posebno atmosfero. No, tudi sama Barcelona je magična, tiste ulice, arhitektura, mestni vrvež, tržnica … Ah!
»Zdaj se spominjam noči na Ulici Aribau. Noči, ki so kot črna reka odtekale pod mostovi dni in kjer so zastali vonji dišali po prikaznih. Spominjam se prvih jesenskih noči in svojih prvih vznemirjenj v hiši, oživljenih z njim. Zimskih noči z vlažnimi melanholijami: škripanje stola, ki je prekinilo spanec, in drget živcev ob srečanju z majhnimi svetlečimi očmi – očmi mačke – ki so strmele vame. V tistih ledenih urah, ko je življenje včasih pred mano odvrglo sramežljivost in pokazalo golo, vpijoč žalostne zaupnosti, ki so bile zame le strašljive. Zaupnosti, ki jih je jutro izbrisalo, ko da jih nikoli ni bilo … Sledile so poletne noči … Blage in goste sredozemske noči nad Barcelono, s pozlačenim sokom lune, z vlažnimi vonjem nereid, ki so razčesavale vodene lase nad belimi rameni, nad zlatim, luskastim repom … V nekaterih vročih nočeh so me lakota, žalost in mladostni žar vodili v čustveno ekstazo, v telesno potrebo po nežnosti, pohlepno in prašno, kot ožgana zemlja v pričakovanju nevihte.« Carmen Laforet: Praznina
Med motivi v romanu je močno prisotna ideja o ženski emancipaciji, ki jo s svojim uporništvom, svojo željo po izobrazbi in svojim druženjem z umetniki pooseblja Andrea. Ob njej se pojavi še več žensk, ki na nek način poosebljajo različne vloge, ki jih ženske v življenju prevzemamo oziroma različne poti, ki jih ubiramo oziroma na katerih se znajdemo, hote, nehote, zavedno ali nezavedno. Andrea predstavlja princip razuma, izobrazbe, emancipacije, samostojnosti, medtem ko njena prijateljica kot svojo pot ubere poroko, njena teta, ki se s svojo vlogo ne zmore soočiti, se zateče v samostan, njena svakinja Gloria ostaja ujeta v tragičen vzorec družinskega nasilja, njena babica pa vklenjena v zgodovino, postavljena kot varuh temačne, tragične družinske dediščine.
Praznino res močno preveva duh eksistencializma, kar je gotovo krivo za to, da mi je roman prirasel k srcu – iskreno, tega niti približno nisem pričakovala, saj opis vsebine ni nekaj, kar bi sicer pritegnilo mojo pozornost. Delo je v letu 1945 prišlo izpod rok ženske avtorice, Carmen Laforet, kar je bilo v poplavi moških piscev že samo po sebi revolucionarno. Žal je prešlo takratno cenzuro, vsi namigi na krutost takratne oblasti in na zatiranje katalonske kulture pa so bili izbrisani – dejansko se roman razen v nekaj delih povsem izogne opisom politične in družbene situacije, bralec pa potrebuje tudi nekaj časa, da si uspe predstavljati čas, v katerega je delo postavljeno. Ob podrobnem branju lahko sicer dojamemo, da roman kljub temu, da nikdar ne kritizira političnih razmer, vseeno pokaže na krutost političnega režima, ki je pravzaprav tisti glavni, krovni krivec za temačne razmere, v katerih se protagonistkina družina znajde, disfunkcionalna družina pa je hkrati metafora za celotno špansko družbo, ki je pod Francom tonila v blato.
»Počasi sem se spustila po stopnicah. Močno sem bila razburjena. Spomnila sem se strašnega upanja, želje po življenju, ko sem se prvič vzpenjala po njih. Zdaj sem odhajala, ne da bi spoznala karkoli od tega, kar sem zbegana pričakovala: polnost življenja, radost, globoko zanimanje, ljubezen. Iz hiše na Ulici Aribau nisem odnesla ničesar. Tako sem vsaj mislila.« Carmen Laforet: Praznina
Pa vendar je kljub cenzuri delo s tako brezčasno vsebino, kot je osamosvajanje mlade intelektualke, takoj ujelo pozornost javnosti in roman je bil do danes preveden v številne jezike, ob tem, da se uvršča med španske klasike in med najpomembnejša dela 20. stoletja, še leta in leta ostaja tudi pri nazivu 'uspešnica'. Mimogrede, kmalu po izidu je Laforetova za Nado (Praznino) prejela tudi špansko literarno nagrado Premio Nadal …
Carmen Laforet (6. september 1921 – 28. februar 2004), španska avtorica iz obdobja po španski državljanjski vojni, pisateljica eksistencialistične struje, ki je zaslovela s prvencem – Praznino. Kasneje je svetu predala še 21 del različnih zvrsti in žanrov, a žal nobeno ni poželo take slave kot Andreino samoiskanje v Barceloni.
Če se odločiš za branje:
Kakšen se ti zdi konec? Sledi dogajanju skozi knjigo ali se ti zdi, da ne?
Je dojemanje družine kot toksične tako le v Andreinih očeh ali je družina tudi sicer disfunkcionalna?
Kako vidiš ženske, kako moške like, kako različne spolne vloge?
Kakšna občutja ti vzbuja roman, kako se počutiš ob dogajanju v hiši na Ulici Aribau, kako na ulicah Barcelone?
Andrea - se lahko poistovetiš z njo? Zakaj?
Se strinjaš s trditvijo, da je zgodba v romanu brezčasna?
Da ni potrebno brskati po maturitetnih zapiskih za književnost:
Eksistencializem – filozofska smer, ki se ukvarja z vprašanjem človeškega obstoja, bistva in v ospredje postavlja razmišljanje, čustva in vlogo posameznika. Posameznika, ki se nahaja v brezsmiselnem, absurdnem svetu in se sooča s strahom, zmedenostjo, tesnobo, dezorientacijo.
General Franco – med leti 1936 in 1975 je bila Španija pod oblastjo generala Fransisca Franca, ki je uvedel diktaturo, ta se je iz vojaške diktature prelevila v vodenje države v izgnanstvu in naposled v tak napol nacionalistično-fašistični režim. Fašizem je bil prisoten v odnosih v delu, v ekonomski avtarkičnosti, v odnosu do kulture, umetnosti in pa v enopartijskem sistemu.