Peklenska pomaranča z naslovom ne izda veliko, večini pa nam je poznana kot ena tistih klasik, ki se običajno pojavljajo na raznovrstnih seznamih kultnih knjig, v svoji filmski različici pa na seznamih kultnih, najboljših filmov vseh časov. Do sedaj sem samo kimala, ja, ja, poznam, poznam, Kubrick, mhm, a aprilski izbor za Med vrsticami klasikov je določil, da se s Peklensko pomarančo, sicer bolj znano pod izvirnim imenom A Clockwork Orange (1962), srečava nekoliko pobližje.
»Svet je en sam, življenje je eno samo. Vsaka, še tako nebeška sladkost, ljubezen naprimer, ali pa glasba, ima v sebi neko mero nasilja. Tako je to in imel si možnost, da bi izbral drugače kot si izbral.« Anthony Burgess: Peklenska pomaranča
Kaj lahko povem o svoji bralni izkušnji? Ni bila preprosta, brala sem slovenski prevod izpod rok Ferdinanda Miklavca, ki je izšel leta 1974, in čeprav sem prepričana, da je prevajalec glede na svojstven jezik, ki ga govorijo liki, opravil izvrstno delo, je bil prav jezik, ki je bil mešanica nekega starinskega, skoraj formalnega jezika in vulgarnih ter predvsem izmišljenih izrazov, zame pravi izziv. Bojda imajo nekatere druge slovenske različice na koncu knjige še slovarček, ki bi mi gotovo koristil pri razumevanju pojmov, a nekaj sem vseeno uspela razbrati tudi s pomočjo konteksta. Oči postanejo okularji, angleško »glazzers«, avtomobili so »benčinolahtrike« in podobno. Ob ogledu filma in tamkajšnji govorici likov sicer dojameš genialnost (ali ženialnost, kot se to pojavlja v slovenskem prevodu) takega čisto svojega jezika, a med branjem sem v tem videla predvsem veliko oviro, ki me je v prvem delu znova in znova odvračala. Ker je z drugim delom knjige zgodba dobila nove razsežnosti, sem na jezik nekoliko pozabila, moj končni bralni vtis pa bi se glasil nekako takole – Peklenska pomaranča je vredna branja, a se k njej verjetno ne bom več vrnila, saj sem zgodbo dojela, si jo zapomnila in z ogledom filma gotovo ponotranjila, ne slog in ne jezik pa me nista prepričala tako, da bi si kak večer z njo želela popestriti še kdaj. Bi pa rekla nekaj heretičnega – čeprav nam nekoliko moralnih poant zmanjka, bi si upala trditi, da je za to, da dojamemo Peklensko pomarančo, za filmoljube in pozorne gledalce dovolj tudi samo film. Heretično, vem.
Medklic: po tem, ko sem zapisala svoje vtise o jeziku, sem se poglobila v nastajanje knjige in prebrala, da je Peklenska pomaranča delno napisana v argoju, imenovanem »Nadsat«, ki je nastal pod vplivom ruščine in že v imenu označuje, da gre za govorico najstnikov.
»Mar lahko sam izbira?« se je oglasil globok glas, za katerega sem takoj uganil, da je farjev. »Mar ima vsaj majhno možnost, da sam izbere dobro in ne zlo? Nima, kajne da nima! Egoistično nagnjenje, strah pred fizično slabostjo in bolečino, to ga žene v groteskno samoponižanje! S tem preneha biti sposoben slabih in prepovedanih dejanj. Toda s tem preneha biti človek, ki je sposoben moralne presoje in odločitve!« Anthony Burgess: Peklenska pomaranča
Zgodba? Ne vem najbolje, kako jo opisati, ne da razkrijem glavne poante, a recimo takole: dogajanje je postavljeno v Veliko Britanijo prihodnosti (ki pa deluje nekako starinsko, a pripišimo to času nastanka knjige), v kateri so ulice pogojno varne le podnevi, v temi in v zakotnih kotičkih pa vlada nasilje, ki ga izvajajo tolpe mladih fantov. Ljudje (oziroma človeki) so moški, medtem ko se za ženske pojavlja poimenovanje 'strige'. Tako spoznamo lepega Alexa, mladeniča, ki podnevi obiskuje šolo in živi skupaj s svojimi starši, ponoči pa vodi tolpo divjih pretepačev, tatov, razbijačev, vlomilcev, celo posiljevalcev. Varni niso ne stari pijančki, ne pišoči akademiki, ne strici, ki v torbi nosijo kupe knjig, ne ljudje v hišah na podeželju, ne babice z mačkami, ne mlade strige, ne druge tolpe. Pretepaj, dokler miga, je geslo … Dokler se Alex ne znajde v … totalni instituciji, ki ubere nekoliko drugačen pristop.
Pozor, odstavek s kvarniki
Zdaj stopamo na spolzek teren in če se res ogibaš kvarnikov, daj, preskoči in nadaljuj z naslednjim odstavkom. Alex se iz totalne institucije (po definiciji Ervinga Goffmana med totalne institucije sodijo zapori, psihiatrične bolnišnice, prevzgojni domovi, samostani, vojska oziroma vse institucije, za katere je značilna izguba posameznikove individualnosti ter njena zamenjava s šifro, številko, institucije, v katerih velja stroga hierarhija, kjer je nujno slediti pravilom in vnaprej predpisanemu urniku in ki so namenjene prevzgoji – naj bo »moralna«, verska, fizična … ) vrne drugačen. Ne več nasilen. Zdaj je le še dober in četudi si v mislih želi posiljevati in pretepati, tega več ne more, saj je psihiatrični pristop, ki je temeljil na klasičnem pogojevanju oziroma na učenju z asociacijami (behaviorizem), v Alexovem telesu uspešno vzbudil povezavo med nasiljem in slabostjo, občutkom dušenja v trenutkih, ko Alex pomisli na nasilno vedenje. Postranska škoda je, da Alex tako slabost začuti tudi ob glasbenih mojstrovinah Ludwiga van Beethovna, ki so bile poprej njegova strast in kot dobi bralec vtis, edina vrlina in odlika v osebnosti sicer krutega, brezobzirnega mladeniča. A v konec zgodbe se vmeša politika in … Alex je kmalu spet tak kot poprej.
Konec kvarnikov, lahko bereš dalje
Tako, nehala sem s kvarniki, čeprav je osnova zgodbe itak predstavljena v vseh možnih opisih in jo v grobem najbrž že poznate. Peklensko pomarančo bi torej lahko opisali z vprašanjem, ki se človeku, človeštvu in raziskovalcem človeškega značaja poraja že dolgo – kaj bi se zgodilo, če bi bili vsi le dobri? Prav ta moralna vprašanja, pravzaprav resne moralne dileme, s katerimi se srečaš po branju, so tista, zaradi katerih Peklensko pomarančo navsezadnje priporočam v branje in zaradi katerih svojega branja ne obžalujem. Med branjem in po branju sem namreč razmišljala:
Kakšna kazen je primerna kazen?
Je biti »slab« izbira? Je to izbira, ki jo moramo dopustiti?
Imamo pravico spreminjati človeški značaj? Ga iz »dobrega« spremeniti v »slabega«?
Je sploh mogoče spremeniti človeški značaj? Je mogoče spremeniti človeka, ali vedno ohrani svoje jedro (to je ena izmed izjemnih poant Peklenske pomaranče – konec – se Alex spremeni ali je pravzaprav ves čas enak in noben postopek uspešno ne spremeni njegove »narave«)?
Kaj je slabo, zakaj je nekaj slabo in kdo to določi? Obstaja »objektivno slabo«?
Kako daleč lahko gremo v procesu resocializacije?
Kaj je nauk Peklenske pomaranče za današnji čas?
Biti dober je dobro, ampak ali bi bilo dobro, če bi bili vsi dobri, brez možnosti izbire za slabo?
Kaj je človeška svoboda, je svoboda tudi to, da si slab?
Na vsa ta in še premnoga druga vprašanja nimam odgovorov, samo samogovore in debate, ki se od branja dalje potekajo v moji glavi. Dodatno je moje razmišljanje poglobil tudi ogled filma, ki je res nekaj posebnega – ne skopari z nasiljem, goloto in neposrednostjo, hkrati pa vse zavije v eno tako barvno eksplozijo, ki pusti vtis, ob tem pa nikakor ne gre spregledati neverjetne, vrhuuuuuuunske igre glavnega igralca, Malcolma McDowella, ki prevzame vlogo lepega Alexa.
Za vse, ki se ukvarjate z mladimi ali pa ste se morda na svoji študijski, karierni poti srečali z mladimi, pa bo v knjigi gotovo vtis pustilo dejstvo, da gre za prikaz vedenja mladinske subkulture, za katero je značilna izrazita nasilnost. Prav to doda zgodbi še prav posebno težo – Alex ni samo kriminalec, ampak je najstnik, je mladi delinkvent, ki mu prevzgojne institucije doslej niso uspele najti »prave« poti, ampak so v njem le še krepile sovraštvo do institucij, do oblasti in njenih organov, dokler vse to ne pripelje do ključnega preobrata v zgodbi. Nasilne mladinske subkulture pa niso le stvar distopične prihodnosti …
Pa še en vidik, ki je bil zame še bolj pomemben, a ga ne želim obdelati, saj vem, da bi se ga lotila površno, česar pa zaradi pomembnosti (in žal aktualnosti) teme ne želim - institucionalno nasilje. Policijsko nasilje. Nasilje v zapornih. V bolnišnicah. Nasilje, ki izhaja iz avtoritete, moči. Če bereš, podrobno opazuj in razmišljaj tudi o tem.
Anthony Burgess in Peklenska pomaranča
Peklenska pomaranča se nahaja na skoraj vseh seznamih knjig, ki jih morate prebrati. Izšla je leta 1962, avtor pa je kasneje povedal, da je nastala v izjemnem pisateljskem zanosu ter bila napisana v neverjetnih treh tednih! Sestavljena je iz treh vsebinskih delov, celotno knjigo pa sestavlja 21 poglavij, pri čemer je posebno zadnje poglavje, ki v nekaterih izdajah ni bilo objavljeno – in glej ga zlomka, tudi v knjigi, ki sem jo brala jaz, ne! Zadnje poglavje namreč zgodbo zasuka v drugo smer, a so Burgessu številni uredniki povedali, da ni preveč verjetno in da bralci takemu preobratu ne bi verjeli – v 21. poglavju se namreč Alex pokesa svojih »grehov« in sam najde »pravo pot«. Tudi Kubrick, režiser istoimenskega filma je bil prepričan, da je to zadnje poglavje tujek in ga je iz svojega scenarija izpustil – glede na prebrano in glede na opise zadnjega poglavja se s sodbami strinjam tudi sama.
»Prav gotovo si mnogo grešil, čisto nič ne dvomim v to, toda kazen, ki so ti jo naložili je preveč brezmejna! Spremenili so te v nekaj drugega, ne v dobro človeško bitje … Saj ti niso pustili nobene možnosti, da bi se lahko sam za kaj odločil. Obsojen si samo na dejanja, ki ti jih vsilijo okoliščine, saj si kot majhen avtomat, ki ne more drugega, kot da uboga navito kolesje, ki so ga vgradili vanj!« Anthony Burgess: Peklenska pomaranča
Pa ime? Wikipedija ponudi razlago tega bistroumnega naslova, ki se zapiše v spomin ter hkrati vzbudi tisto dobro znano bralsko vprašanje: o čem za vraga govori ta knjiga? Po Burgessovih besedah bi naj ime »clockwork orange« izhajalo iz rekla »as queer as a clockwork orange«, ki je bilo uporabljano med specifično londonsko populacijo v 50. letih prejšnjega stoletja, ker pa se je ta interni pomen kasneje izgubil, ga je moral Burgess v enem od intervjujev znova pojasnil. Takrat je povedal takole:
»Well, the title has a very different meaning but only to a particular generation of London Cockneys. It's a phrase which I heard many years ago and so fell in love with, I wanted to use it, the title of the book. But the phrase itself I did not make up. The phrase "as queer as a clockwork orange" is good old East London slang and it didn't seem to me necessary to explain it. Now, obviously, I have to give it an extra meaning. I've implied an extra dimension. I've implied the junction of the organic, the lively, the sweet – in other words, life, the orange – and the mechanical, the cold, the disciplined. I've brought them together in this kind of oxymoron, this sour-sweet word.«
Vprašanje dobrega in slabega, odnos med posameznikom in oblastjo, odnos med izstopajočim (pozitivno ali negativno) posameznikom in institucijami, vprašanje kriminala, zla … vse to so »zimzelena« vprašanja, ki so aktualna vedno in povsod in nikdar ne bodo dobila dokončnih odgovorov, zdi pa se, da o njih še posebno radi beremo. Kaj nas privlači – to, da nismo kot deviantni posamezniki? To, da smo jim prikrito podobni? Zakaj nas uporniki, posebneži, tudi kriminalci, tako zelo zanimajo? Ali lahko preko branja takih zgodb preizprašujemo stanje v svetu, se vsaj v literarnem svetu bojujemo z oblastjo? Ne vem, a zase vem, da gotovo spadam med navdušence nad takimi posebnimi liki.
Bralni namig: po Peklenski pomaranči med obvezno branje na precej podobno temo, a z malo drugačnim razpletom sodi tudi Let nad kukavičjim gnezdom, ki je, obljubljam, veliko veliko bolj berljiv in meni precej ljubši.
Comments