In prebrala sem Cerkev. Na tole sem pa čakala res predolgo, naposled ugotovila, da je pač ne bom dočakala in jo, čeprav tega res ne maram, prebrala na Biblosu. Na dušek. Moje oboževanje sicer zame novoodkritega Demšarja je že malce ekscesno, ampak prav res ga ne morem prehvaliti. Cerkev, prva v trilogiji Vodnjaki, je zame kronski dragulj, hkrati pa delo, s katerim se Demšar, ki ima sicer izrazito svojstven slog, zavihti med najboljše pisce »skandinavskih krimičev«. Ampak tako, da še vedno ohrani svojo pristnost, simpatične like in meni tako ljub štajerski dogajalni prostor.
Delo izstopa tudi po svoji dolžini, skoraj 600 strani tako presega vse doslej izdane Demšarjeve kriminalke in če se slučajno komu porodi vprašanje, ali je morda v Cerkvi katera stran odveč, si lahko oddahnete. Branje je precej napeto, umorov je več, tam, kjer pa ni hollywoodske akcije, pa so pronicljivi dialogi ali komični notranji monologi že poznanih likov. Poirotovski, genialni Vrenko, gorila Miloš, ki ga v Cerkvi spoznamo v novi luči, premišljena Ivana - Vrenkov antipod, učinkovita Nika, vzkipljivi in mestoma vulgarni Drago, »svetniški« Breznik, ki tu in tam celo zadene z idejo ter »višji avtoriteti«, Kralj in res nadležni Levstek. Klasična ekipa v neklasičnem zločinu.
Zgodba se začne v središču Maribora, kjer stojita Stolnica, kot ji rečemo pri nas, naša katedrala, pač, ter Nadškofijski urad/sedež Mariborske Nadškofije/Nadškofijski arhiv Maribor/TF/Bogoslovje oz. širši javnosti bolj poznano – prizorišče zloglasne finančne afere, v kateri je neznano kam izpuhtelo 800 milijonov evrov. Tako Demšar bralca pretanjeno pripravi na umor cerkvenega dostojanstvenika ter na kolebanje med tem, ali je motiv cerkvenega ali osebnega tipa. Po ogledu Stolnice se odpravimo na romanje k ptujskogorski Mariji s plaščem. Spet še en genialen dogajalni prostor, če bi sama pisala kriminalko, ne vem, če bi mi Ptujska gora sploh prečkala misli. In nato po spletu dogodkov pristanemo v Vodnjakih pri Bistrici. V vasi, za katero dvomim, da je že kdo slišal. Tedaj se pred nami odvije vrhunska kriminalna zgodba, polna zasukov, naključij in odkritij, ki vrtajo v preteklost, dokler se v Vrenkovem umu celotno dogajanje prav po poirotovsko ne razgrne in ne dobimo res genialne rešitve zločina – take rešitve, ki zame predstavlja tisti »idealni« konec kriminalke.
Cerkev je ravno prava mešanica kriminala belih ovratnikov oz. v našem primeru bolj kriminalka črnih talarjev in belih kolarjev, ljubosumja in ljubezni, slovenske birokracije, mariborskega humorja in skrite človeške patološkosti.
»Ko so v globeli forenziki dodobra prečesali okolico umora in se prepričali, da ne bodo našli ničesar več, so truplo premaknili. Policista, ki ju je doletelo, sta umikala pogled z zevajoče luknje na glavi umrlega. Lesjak je nanjo sicer nataknil plastično vrečko in jo pri vratu pritrdil, da kaj ne bi izteklo ali padlo iz rane, a žal je bila vrečka prozorna. Čakali so, kaj se bo razkrilo pod truplom. Da bi pod njim ležala puška, niso pričakovali, kak drug namig pa bi jim prišel prav. Človek tega ne bi pričakoval, a pod truplom se večkrat najde kaj uporabnega. Po zločinu morilci vestno pregledajo okolico, da vidijo, ali so kje kaj izgubili, trupel pa ponavadi ne premikajo. »Čudno,« je rekel Breznik, »nam to vedno najprej pade na pamet. »Ali se jim mudi,« je rekla Ivana, »ali pa se jim res gnusi pogled na to, kar so storili.« »Ali pa so samo preveč butasti,« je rekel Drago.«
Po branju Cerkve mi je bilo neskončno žal, da sem si v lanskem letu, ko je ob izidu knjige v Mariboru pod taktirko Založbe Pivec, ki je delo tudi izdala, potekal pravi izlet po krajih, ki se pojavljajo v zgodbi, Avgust Demšar oziroma Tomaž Zupančič, kot mu je ime v resnici, pa je na določenih mestih bral pripadajoče odlomke, zadnji trenutek premislila. Zdaj nestrpno čakam na novi del trilogije in upam, da tokrat priložnosti za srečanje z avtorjem, ki te popelje po štajerski okolici, nikakor ne zamudim.
Tomaž Zupančič je svoj kriminalni prvenec, Tanek led, izdal leta 2007, lani izdana Cerkev pa je tako že njegovo 10. delo. V enem izmed intervjujev je omenil, da se 11. že piše … V pogovoru za Maribor24.si je avtor priznal, da je nad žanrom kriminalk navdušen že odkar ve zase, prvi vstop v ta svet pa je zanj pomenila Agatha Christie (tudi zame, tudi zame). Pove, da je okrog 40. leta naletel na precej zanič kriminalko, pri kateri se mu je zazdelo, da bi znal kaj takega napisati tudi sam. V mislih si je skiciral zaplet, ga razvil in ga iz čiste radovednosti pretvoril v zgodbo. Prvi roman je potem napisal v treh tednih, medtem dobil že idejo za drugega in ugotovil, da je »pisati en blazen užitek«.
»Kako to misliš, posebej previdni?« je policist Oskar Brajdič, vodja intervencijske skupine, vprašal kolega. »Ker so to že Pohorci,« je odvrnil ta. »In?« »Taki te mimogrede ustreli.«
Zakaj psevdonim, zakaj ne pisati pod pravim imenom? Ime dr. Tomaža Zupančiča je namreč že tako ali tako cenjeno, saj je profesor specialne didaktike likovne umetnosti na Univerzi v Mariboru … Tudi to avtor rad pojasni – v intervjuju za Maribor24.si je tako povedal, da se mu je malce šaljivo zdelo, da psevdonim sodi h kriminalki, saj je bilo izdajanje kriminalk pod lažnim imenom za vse, ki so želeli nekaj zaslužiti, ne da bi se razkrili (in morda osmešiti), v 19. stoletju skoraj pravilo. A zakaj prav Avgust Demšar? Zupančič ni ničesar prepustil naključju – Demšar je bil dekliški priimek njegove babice, z imenom pa se je želel pokloniti prvemu detektivskemu literarnemu junaku, Le C. Augustu Dupinu.
Zanimiv intervju, ki je nastal prav pred izletom, s katerim se je obeležil izid Cerkve, pa lahko preberete tudi na naslednji povezavi. Če vas avtor navduši, vabljeni še k poslušanju polurnega pogovora z njim, najdete ga na naslednji povezavi.
Kot že tolikokrat omenjeno, pa lahko že zelo zelo kmalu pričakujemo tudi izid televizijske kriminalne serije Primeri inšpektorja Vrenka – to poletje smo bili Mariborčani priča snemanju serije v središču mesta in čisto navdušeni smo bili nad izvrstno izbiro igralcev – Vrenka bo upodobil kar Dario Varga! Nekaj utrinkov poletnega snemanja v obliki televizijskega prispevka na naslednji povezavi.