Letos predstavljen prvenec Bettine Wilpert si zasluži še več slave in pohval, kot jih je dobil. Kar se nam ne dogaja je namreč srhljivo resničen popis težave, ki se dotika problematike posilstva in spolnega nasilja. Tudi pri nas v Sloveniji, kjer se Inštitut 8. marec že vrsto let trudi, da bi na različne načine – s protesti, zbiranjem osebnih zgodb, pismi, konferencami … pozval k spremembi zakonodaje. 170. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki obravnava posilstvo, je namreč zastarel in predvsem okorel. Zakaj, prikaže prav Kar se nam ne dogaja Bettine Wilpert.
»Ste bili zaljubljeni vanj? S koliko moškimi ste spali? Imate pogosto spolne odnose z neznanimi moškimi? Kakšna je njegova spalnica? Kakšne barve je bila posteljnina? V katerem položaju ste bili? V katerem položaju je bil on? Ste se upirali? Ste rekli ne? Je uporabil nasilje? Zakaj niste zakričali?« Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja
Anna in Jonas se spoznata preko skupnega prijatelja. Malce sta si nadležna, a ugotovita, da imata vseeno ogromno skupnih tem in pogovor steče. Srečata se tu in tam, enkrat celo seksata, a tako, neobvezujoče. Zatem zabava, veliko alkohola in dogodek, ki obema uniči življenje. Anna trdi, da je bila posiljena, Jonas pravi, da je bil seks sporazumen. Annini znanci bi dali roko v ogenj za to, da Anna ne laže, Jonasovi si uglajenega moškega ne predstavljajo kot posiljevalca. Komu verjeti, ko so dokazi samo besede?
»Če ima kakšne načrte za danes zvečer? Najprej se je hotela zlagati, si nekaj izmisliti, prijateljev parti, ki ga ne sme zamuditi, ampak slabo je lagala in gotovo bi opazil. Povedala je po resnici: Nič. Pa ti? Ni imela občutka, da ima kaj za bregom. Vprašanje o večernih načrtih ni bilo mišljeno tako neposredno: Bi skupaj kaj počela? Bolj je bilo floskula – nekaj, kar rečeš, ko nihče ne ve, kaj bi še rekel.« Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja
Ničesar ne izdam, če povem, da je izid pričakovan, ker smo ga v sodobni družbi kljub izpopolnjenosti naših demokratičnih, pravnih sistemov vajeni. Če ni odkritega, jasno izraženega upora žrtve, se posilstvo ni zgodilo. Prav zato potrebujemo model »Ja je ja!«. Ker NE očitno ne zadostuje …
Posilstvo
170. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije
Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Pred časom sem se precej ukvarjala s tematiko posilstva in ob več kot 150 bolečih zgodbah, ki so jih od žrtev posiljevalcev in spolnih nasilnežev zbrali v Inštitutu 8. marec, me je zanimalo, kaj o posilstvih govori uradna statistika.
»Dojeti pomeni razumeti, kaj je res in kaj ni, pravi Anna. Vedela je, kaj se je zgodilo, racionalno. Ampak, ali je bilo res posilstvo? To si je predstavljala drugače: moški, ki ponoči napade nekoga, ki se odpravlja domov, ali stric, ki zlorablja nečakinjo, ko je še otrok. Ali sosed. Ampak ne doktorski študent, ki ga poznaš, ki mu zaupaš. Ljubimec. Prijatelj.« Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja
V letu 2014 je bilo v Sloveniji zabeleženih 22 storilcev, ki so jim bile izrečene sankcije za dejanja zoper spolno nedotakljivost, od tega je le v dveh primerih šlo za posilstvo. Leto kasneje ponovno najdemo dva primera posilstva in skupaj 11 kaznovanih zoper spolno nedotakljivost, 2016 dva primera posilstva in skupaj devet kaznovanih zoper spolno nedotakljivost, 2017 prav tako dva primera posilstva in skupaj sedem kaznovanih zoper spolno nedotakljivost. Leta 2018 sta bila spet zabeleženi dve posilstvi ter skupaj pet kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Pa ovadbe? Številke pri teh so skoraj 10-krat višje, od tega pa je vsaj 10 % ovadb zoper posilstvo. Kaj se s temi zgodi, jasno govori knjiga Kar se nam ne dogaja.
»Žrtev. Še ena taka beseda. Tudi ta beseda v Annini glavi dolgo ni obstajala. Žrtve so vedno drugi, žrtev nisi ti, ne Anna. Ona, pogumna starejša sestra, hčerka, ki si ji lahko pustil proste roke, za katero ti ni bilo treba posebej skrbeti. Šla je svojo pot, so govorili njeni starši. Mami bi po licih tekle solze, verjetno ji ne bi verjela, zmajevala bi z glavo in rekla: Moji hčeri se kaj takega ne more zgoditi. Dobro pazim na svojo hčer.« Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja
Branje se zdi lahkotno, pa ni, ker na koncu kot bralec, predvsem pa bralka, ostaneš jezen. Jezen si tudi nase, ko opaziš, da med branjem tudi ti kdaj podvomiš v resničnost Anninih besed in tako podležeš ustaljenim vzorcem sodobne družbe, ki bodo mnogo raje preizpraševali verodostojnost žrtve, kot da bi v kot stisnili storilca.
»O tem sta vedno poslušali, pred tem so ju vedno svarili. Že kot majhni deklici sta poslušali. Nikamor ne hodita z moškimi. Ne jemljita sladkarij od tujcev. Ko sta bili starejši, jima je mama kupila solzivec in nikoli nista smeli sami domov. Če sta brez spremstva šli k prijateljici dve ulici stran, sta morali poklicati, ko sta prispeli.« Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja
Pomembna je še ena perspektiva, zaradi katere menim, da bi bilo delo Wilpertove potrebno uvesti kot obvezno branje v srednje šole. Posiljevalci največkrat niso neznani moški, ki bi nas čakali na vogalu temne ulice. Ne, so naši bližnji, prijatelji, v katere zaupamo in ki jih poznamo do obisti. Morda sodelavci, šef, učitelji, duhovniki … Naš partner, ljubimec ... Pa ne le moški. Tudi ženske. Učimo naše mlade strahu pred resničnim posilstvom, ne tistim fiktivnim. Ker bo razočaranj in bolečih zgodb manj, okrevanje žrtev po tako travmatičnem dogodku pa lažje in hitrejše. Pa še malce ekstremna ideja – delo Wilpertove bi uvrstila na obvezno branje tudi za vse policiste, pravnike, socialne delavce in druge, ki se bodo v življenju morda srečali s posilstvom in spolnim nasiljem. Pravzaprav bi bilo dobro, da bi bilo delo Kar se nam ne dogaja obvezno branje za čisto vse.