Ko so se čustva po branju malo umirila in tik pred Zoom srečanjem za knjižni klub @mi.beremo urejam svoje misli o Amerikanki (čeprav ga verjetno objavljam kak dan, dva, tri kasneje), romanu nigerijske avtorice Chimamande Ngozi Adichie, knjigi, s katero sem res veličastno zaključila leto 2020. Ne bom lagala, hkrati je Amerikanka tudi ena najtežjih knjig lanskega leta, z njo pa sem se borila precej dolgo, saj me kar ni in ni želela posrkati vase.
Kasneje je dejala: »Za razgovor si moram razplesti kitke in si zgladiti lase. Kemi mi je povedala, da za razgovor ne smem imeti kitk. Če imaš kitke, bodo mislili, da nisem profesionalna.« »Torej v Ameriki ni mogoče najti zdravnikov s spletenimi lasmi?« je vprašala Ifemelu? »Povedala sem ti, kar sem izvedela od drugih. Si v državi, ki ni tvoja lastna. Narediš, kar moraš, da uspeš.« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
V Amerikanki spoznamo Ifemelu, neameriško Afričanko, ki na poti v frizerski salon ter zatem na frizerskem stolu, med spletanjem tradicionalnih kitk, razmišlja o svojem življenju. Tako se skozi izseke preteklosti različnih obdobij vživimo v nigerijsko življenje, kaotičnost tamkajšnjih mest, koruptivnost voditeljev in počasi propadajoč šolski sistem. Nato nas Ifemelu iztrga iz nigerijskega vrveža in sledimo njeni zgodbi prihoda v Ameriko. V Ameriko, obljubljeno deželo, prostor, kjer bi naj bilo vse boljše. Pa ni. Srce se nam para, ko protagonistko spremljamo v njeni borbi za službo in z nezahodne perspektive opazujemo vrsto predsodkov in pristranosti, s katerimi se Ifemelu srečuje.
»Srečanja so potekala v kleti Wharton Halla. Prostor je bil slabo osvetljen, brez oken, papirnati krožniki, škatle od pic in prazne steklenice so se kopičili na kovinski mizici, majavi stoli so bili razporejeni v pijanem polkrogu. Nigerijski, Ugandčani, Kenijci, Ganci, Južnoafričani, Tanzanijci, Zimbabvejci, predstavnika iz Konga in Gvineje so sedeli, jedli, se pogovarjali, smejali in njihovi različni naglasi so tvorili mešanico svežih zvokov. Oponašali so Američane: Govoriš tako dobro angleško. Kako razširjen je aids v tvoji državi? Tako žalostno je, da ljudje v Afriki živijo z manj kot dolarjem na dan. Sami so se tudi posmehovali Afriki, si izmenjevali zgodbe o absurdnostih, neumnostih, in čutili so se upravičene, da se posmehujejo, saj je šlo za posmeh, porojen iz hrepenenja in boleče želje, da bi Afriko še enkrat videli kot celostno. Tu je Ifemelu dobila blag, zibajoč občutek obnovitve. Tu ji ni bilo treba ničesar pojasnjevati.« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Sčasoma Ifemelu začne sistematično opažati včasih pokroviteljski, včasih kar odkrito rasističen pristop Američanov in tako se rodi njen blog, ki služi kot javni dnevnik, hkrati pa izjemno aktivistično orodje. Ifemelu skozi leta pisanja bloga počasi odvrže svoje maske, ki si jih je bila prisiljena nadeti za to, da bi se lahko vključila v ameriško družbo (čeprav ji je ta dokazovala, da nobeno dejanje, ki ga stori, ne bo dovolj za to) in začne poudarjati svoje poreklo, svojo »afriškost«. Najbolj odkrito z lasmi (motiv las v eni od objav knjižnega kluba @mi.beremo veliko bolje kot jaz predstavi Sandra). Če si jih je v svojem prvem letu življenja v Ameriki za razgovor v službi zlikala, kasneje sprejme svoje lase in jih ponosno pokaže v vsej njihovi vihravosti in neukrotljivosti. Kljub temu, da prejme več kritik in opozoril, da ji lahko tako odkrito izražanje svoje kulturne identitete škodi, se ne da in lasje postanejo njen simbol. O tem, kako pomemben, razkrije že sama zgradba romana, ki se večinoma dogaja na frizerskem stolu.
»'Ali ni to čudovito?' jo je vprašal in ona mu je odvrnila, da je čudovito. Vedno je razmišljal, kaj še početi, in dejala mu je, da je to zanjo nenavadno, saj so jo naučili, kako biti, in ne, kaj početi.« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Ob vzponov in padcev polni življenjski zgodbi se zahodnega bralca najbolj dotaknejo blogi. Morda slovenskega manj, saj z odkritim rasizmom nimamo toliko izkušenj, a če naše predsodke do drugih etničnih skupin v naši okolici postavimo ob bok ameriški hierarhiji (na dnu katere so vedno Afroameričani), gotovo najdemo (pre)več vzporednic. »Breme belega človeka«, naš večni občutek, da smo dolžni »civilizirati« »necivilizirane«, preoblikovati vse, ki ne ustrezajo zahodnim (večinoma krščanskim) standardom … Vse to ni stvar preteklosti. In če trdimo, da rasizem več ne obstaja, da smo kaj takega že prerasli in da je danes naše družbeno življenje povsem inkluzivno, neuspeli razgovori zaradi barve kože pa samo mit, si zgolj zatiskamo oči.
»Ko opisuješ temnopolt ženske, ki jih občuduješ, vedno uporabi besedo MOČNA, kajti to naj bi bile temnopolte ženske v Ameriki. Če si ženska, prosim, ne izražaj svojih misli, kot si tega navajena v svoji deželi. Kajti v Ameriki so razumne ženske STRAŠLJIVE. In če si moški, bodi skrajno blag, nikoli se preveč ne vznemiri, sicer bo koga zaskrbelo, da boš na plan potegnil pištolo. Ko gledaš televizijo in slišiš, da je bila uporabljena »rasistična pripomba«, moraš biti takoj užaljen. Čeprav misliš: »Toda zakaj mi ne povedo natančno, kaj je bilo izrečeno?« Čeprav bi se rad sam odločil, koliko se čutiš užaljenega, ali sploh biti užaljen, moraš vseeno biti zelo užaljen.« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Ob izsekih blogov so se me še prav posebej dotaknili dialogi med ifemelu in Američani. In njene misli ob tem. Kolikokrat je pronicljivo, z zgolj besedo ali dvema razkrinkala ameriške puhlice, kolikokrat se je vprašala, ali njeni »beli« kolegi sploh vedo, kaj govorijo … V nasprotju z njenimi opazkami, njenimi razmišljanji in življenjsko zgodbo so se zdeli vsi aktivistični poskusi njenih ameriških kolegov banalni, njihova teoretiziranja pa puhla. Verjetno so me ti prizori še prav posebej boleli, ker se sama večkrat počutim točno tako – ali »bluzim«? Ali me bo kdo razkril in izpostavil, da »bluzim«? So moja teoretiziranja (če morda še ni jasno, sem študentka sociologije) tudi tako puhla, naduta in celo nesmiselna? Sem tudi jaz tako zaverovana v idejo enakosti, da ne vidim, kaj se dogaja v moji okolici? Nekako tako te Amerikanka dregne, te uklešči in te ne izpusti, dokler je ne prebereš.
»Poglej, ta članek govori, da se uščipni v lica, da dobiš barvo, ker naj bi vse njihove bralke imele takšna lica, v katera se lahko uščipnejo in dobijo barvo. Ta govori o različnih lasnih proizvodih za vse – in 'vse' pomeni plavolaske, rjavolaske in rdečelaske. Jaz nisem nič od tega. In ta govori o najboljšem balzamu – za ravne, valovite in skodrane. In ne za volnaste. Vidiš, kaj mislijo s skodranimi lasmi? Z mojimi lasmi to ni mogoče. Ta govori o ujemanju barve oči s senčilom – modre, zelene in rjave. Toda moje oči so črne, tako da ne morem vedeti, katero senčilo je zame.« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Ob zgodbah nigerijske izseljenke, »Amerikanke«, soočanja z rasizmom, blogerstva in las pa celoten roman nekoliko omehča še ena prav posebna – ljubezenska. Čeprav se zdi konec tako izrednega romana premlačen in se sprašuješ, zakaj se je avtorica izmed vseh odličnih iztočnic odločila za epilog izbrati prav ljubezen, pa si Amerikanke brez odnosa med Ifemelu in Obinzejem ne predstavljam. Njuna ljubezenska zgodba ni klasična, ampak kot prikrita rdeča nit vpletena v vseh 494 strani. Obinze je za Ifemelu vedno prisoten. Čeprav se za več kot desetletje njune poti razidejo, oba svoje trpljenje v tujini (Ifemelu v Ameriki in Obinze v Londonu) blažita z mislijo na drugega. Ne direktno, solzavo … Ampak dovolj, da sem zadnjih 50 strani zaradi solz komajda prebrala. Ifemelu in Obinze nista ljubezenski par, ki bi ga uvrstili med najlepše literarne pare, ker je odnos daleč od popolnega … Ampak nekaj je med njima, nekaj, česar ne znam prav opisati …
»Pravijo, da je rasa izmišljotina, da je več genskega variiranja med dvema temnopoltima osebama kot med temnopolto in svetlopolto osebo. Nato trdijo, da imajo temnopolte ženske najhujšo obliko raka na dojki in da imajo več možnosti za tumor na maternici. In svetlopolti ljudje hitreje dobijo ciste in osteoporozo. Torej kako ravnati, si je najbolje priskrbeti zdravnika na domu? Je rasa izmišljotina ali ne?« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Amerikanka je nujno branje. Res nujno. Ne iščite izgovorov, zakaj se vam zdi roman preoster, kako Ifemelu narobe razume prijazne poskuse Američanov, da ji pomagajo pri vključitvi v ameriško družbo. Ne, pustite, da vam nekdo, ki ni odraščal na Zahodu, nastavi ogledalo. Morda bo bolelo. Morda bo to za vas zgolj literarna pustolovščina. Le da preberete …
»Neki tip je dejal profesorju Hunku: 'Beli privilegij je nesmisel. Kako sem privilegiran? Odrasel sem jebeno reven v Zahodni Virginiji. Sem kmetavz iz Appalachia. Moja družina živi od socialne podpore.' Dobro. Toda privilegij je vedno odvisen od nečesa drugega. Zdaj si predstavljaj nekoga, kot je on, ki je ravno tako reven in zjeban in nato pretvori to osebo v črno. Če recimo oba ujamejo zaradi posedovanja drog, ima belec večje možnosti, da ga pošljejo na zdravljenje, in črnec ima večje možnosti, da ga pošljejo v zapor. Vse drugo je enako, razen rase. Preverite statistiko. Kmetavzar iz Appalachia je zjeban, kar ni kulsko, toda če bi bil črn, bi bil še bolj zjeban.« Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka
Commentaires