Ko sem iskala dela za januarski izbor svojega letnega bralnega projekta, sem se najbolj bala prav Razpada. Ne vem, zakaj, ampak slutila sem, da branje ne bo preprosto. Kar si je ob tem, ko v roke primeš precej tanko knjižico Založbe /*cf (upoštevaje, da je skoraj polovica spremene besede), težko predstavljati. Res ni bilo preprosto, saj je kljub temu, da sem v okviru svojega študija prebrala že precej literature o ljudstvih različnih delov sveta ter spoznala že precej zame nenavadnih kozmologij in navad, to terjalo, da stopim iz okvirjev zahodnjaške logike, dodam ščepec kulturnega relativizma (torej, da ne vrednotim tuje kulture po zahodnih standardih primernosti, normalnosti, moralnosti) in se spoznavanju nove kulture povsem prepustim.
»V zadnji vojni Umuofie je bil prvi, ki je prinesel domov odrezano glavo. Bila je že peta, čeravno še ni bil starec. Ob velikih slovesnostih, na primer ob pogrebu znamenitega vaščana, je pil palmovo vino iz lobanje svoje prve žrtve.« Achebe: Razpad
Tako je šlo po nekaj strani na dan, počasi, da sem dodobra dojela dogajanje, včasih katere odstavke večkrat prebrala in si skušala prebrano predstavljati. Obstajala je namreč nevarnost, da ob prehitrem branju pozabim, da berem afriško klasiko, zgodovinsko zgodbo nekega ljudstva in ne fikcijo s primesjo magičnega realizma (ta miselna borba, v kateri sem se spraševala, ali je nekaj pisatelj napisal kot metaforo, kot element magičnega realizma ali pa »zdravo za gotovo«, ker mu je bilo to tako preko generacij prednikov pripovedovano, je bila prisotna vse do zadnje strani).
»Na dnu srca Okonkvo bržkone ni bil okruten. Živel je pač v nenehnem strahu, da ne bi veljal za pridaniča in slabiča. Ta strah je bil zasidran globlje kakor bojazen pred hudobnimi in muhastimi bogovi, pred čarovnijami, pred gozdom in zahrbtnimi silami narave, oboroženimi z rdečimi zobmi in kremplji. Okonkvov strah je bil hujši od tega. Ni prihajal od zunaj, skrival se je globoko v njem samem. Bil je to strah pred seboj, pred tem, da bi rekli, da je podoben očetu. Že kot fantič se je sramoval očetovega neuspeha in šibkosti in še danes se je spominjal, kako ga je užalostilo, ko je eden njegovih tovarišev v igri dejal očetu agbala. Tedaj je Okonkvo spoznal, da agbala ni le ženska, temveč tudi moški, ki si ni pridobil nobenega naslova.« Achebe: Razpad
Kaj torej sploh je Razpad?
1958. leta izdano delo nigerijskega pisatelja Chinua Acheba, najuspešnejše in najbolj poznano delo afriške literature preteklega stoletja, mejnik afriške literature in delo, ki je namesto bele, kolonialne perspektive ponudilo nekaj drugega – drugo, bolj resnično, bolj avtentično, nativno zgodbo.
»Pozabil sem vam povedati še nekaj, kar je povedalo preročišče. Dejalo je, da prihajajo še drugi beli možje. Dejalo je, da so kot kobilice in da je ta prvi moški njihov oglednik, ki so ga poslali, da bi raziskal teren. Zaradi tega so ga ubili.« Achebe: Razpad
Pripoved v treh delih – zgodba o življenju Okonkva iz vasi Umuofia, o njegovem očetu, njegovem prizadevnem delu za polja jamov, treh ženah in otrocih, o vsakdanjem življenju v vasi, navadah, razsodbah, ritualih, verovanju … Ter nato o njegovem izgonu iz vasi, življenju v rodnem kraju in vedno glasnejših govoricah o čudnih belih možeh z jeklenimi konji. Nato pa o prihodu belcev v nigerijske vasi, njihovi novi veri v nelogično sveto trojico, Boga brez žene s sinom Jezusom ter počasni belčevi nadvladi. In naposled – o razpadu. Konec je … Vrhunski, a tragičen in čisto zadnji odstavek na bralcu pusti pečat za vse življenje. Če ob tem prebereš še spremno besedo Nikolaia Jeffsa, se Achebejev Razpad uvrsti med najbolj markantne knjige, ki si jih v življenju prebral_a.
»In tedaj se je zgodilo. Trije beli možje in veliko drugih mož je obkolilo sejmišče. Najbrž so uporabili prav močno čarovnijo, da so ostali nevidni tako dolgo, dokler sejmišče ni bilo polno. Zatem so začeli streljati. Pobili so vse, razen starcev in bolnikov, ki so ostali doma …/.« Achebe: Razpad
Things fall apart (naslov romana) je citat iz Yeatsove pesmi The Second Coming (prikladno, beli človek s kompleksom odrešenika prikoraka med nativce in povzroči pravi razpad):
The Second Coming
Turning and turning in the widening gyre The falcon cannot hear the falconer; Things fall apart; the centre cannot hold; Mere anarchy is loosed upon the world, The blood-dimmed tide is loosed, and everywhere The ceremony of innocence is drowned; The best lack all conviction, while the worst Are full of passionate intensity. Surely some revelation is at hand; Surely the Second Coming is at hand. The Second Coming! Hardly are those words out When a vast image out of Spiritus Mundi Troubles my sight: somewhere in sands of the desert A shape with lion body and the head of a man, A gaze blank and pitiless as the sun, Is moving its slow thighs, while all about it Reel shadows of the indignant desert birds. The darkness drops again; but now I know That twenty centuries of stony sleep Were vexed to nightmare by a rocking cradle, And what rough beast, its hour come round at last, Slouches towards Bethlehem to be born?
Achebe o situaciji Afriki 50 let po izidu romana
Roman je bil v izvirniku zapisan v angleščini, saj je pisateljev nativni jezik (igbojščina), preplet različnih dialektov in zato precej kompleksen za prevajanje, hkrati pa so za bolj sodobne, uniformne oblike igbojščine »krivi« misijonarji, ki so prisilno oblikovali neke nove različice plemenskega jezika (tako je v enem od intervjujev Achebe namignil, da se je z odločitvijo za angleščino zavestno odločil izogniti se »misijonarskemu« jeziku) – je pa seveda odločitev za angleščino ena izmed bolj perečih tem, ki obkroža Razpad.
Okonkva je spreletel hladen srh ob tem spoznanju, spoznanju o uničenju. Videl je, kako stoji skupaj s svojimi očeti ob svetišču prednikov pa zaman čaka na darove in molitve; ostal je le pepel mrtvih dni in njegovi otroci molijo boga belega moža. Achebe: Razpad
Po romanu sta posneta dva filma – eden iz leta 1970 in eden iz leta 2019 – oba me še čakata.
»Sem to jaz?« je zaklicala Ekvefi. Vsi so tako odgovarjali na klice. Nihče ni dejal »da« iz bojazni, da bi utegnili priklicati hudobnega duha. Achebe: Razpad
Simpatičen, pa tudi precej dober Crash Course o romanu, s katerim lahko obnoviš in poglobiš prebrano ali pa video uporabiš kot nadomestek za branje (ne obsojam, tudi sama sem kdaj katero klasiko obdelala v obliki video analize in ne dejanskega branja – včasih je preprosto preveč knjig, da bi uspeli prebrati vse).
Četudi se zavedaš, da bereš o tuji kulturi, se sodb in opazk o tem, da ti je nekaj čudno, nenavadno, celo neprimerno, ne moreš otresti, pa naj bereš o Američanih, Rusih, Japoncih ali Nigerijcih. V Razpadu tako gotovo ganejo odlomki o krvnem maščevanju, o izmenjavi otrok za ceno mrtve deklice, o mrtvorojenih otrocih, ki jih pohabijo, da spet ne zaidejo v materino telo in se ponovno rodijo, o dvojčkih, ki niso naravni in končajo v posebnem gozdu, o odpadnikih, ki morajo umirati sami … Pa s stališča naše vztrajne borbe za enakost spolov tudi odnos med moškimi in ženskami – ta je po eni strani krvoločno patriarhalen, kar se izkazuje z Okonkvovim pretepanjem žena, po drugi strani pa precej matriarhalen, kar je vidno predvsem v govorih Okonkvovega strica v času njegovega izgnanstva. Predvsem glede slednjega se mi še sedaj poraja vprašanje – ali bi naj bila ideja, da je nekaj seksistično, univerzalna ali moramo biti do neenakosti spolov kritični samo v lastnem svetu?
Rokoborci še niso prišli, bobnarji pa so se že zbrali. Sedeli so pred velikim krogom gledalcev, in to tako, da so gledali starešine. Za njimi je stal mogočni sveti kapokovec, v katerega krošnji so živeli duhovi dobrih otročičev in čakali, da bodo rojeni. V njegovi senci so ob navadnih dneh posedale mlade ženske, ki so si želele otroka. Achebe: Razpad
Kvalitetna analiza reprezentacije spola v romanu ter samega pojma spola skozi prizmo različnih kultur se nahaja v spodnjem videu:
Še ena pomembna tema, ki zaznamuje roman, je religija. O tej bi lahko napisala čisto svojo analizo (religija je med mojimi najljubšimi raziskovalnimi področji), a naj izpostavim le ta zanimiv kontrast med avtohtono, nativno religijo, ki se prepleta z vsemi področji klanskega življenja – je vpeta v svoje kulturno okolje, prisotna je v sodnih procesih, ob skrbi za jame, ob zdravljenju, poročanju, porodu, smrti, prepirih, večerji … Ves čas je tam, a hkrati tako samoumevno, nevsiljivo. In njeno nasprotje, nova, bela religija, ki se prisiljeno naseli med staro in vse skupaj počasi razžira. Med naloge, ki so jih kot svojo dolžnost doživljali beli kolonizatorji, je bilo tudi pokristjanjevanje. Če ni šlo »zlepa«, pa je šlo »zgrda«. Naj bo to dovolj, če pa te slučajno pritegne tema religije v kontekstu kolonizacije, v branje predlagam še pri Založbi /*cf izdan Ameriški holokavst Davida Stannarda.
»Agbalova svečenica Čielo je pravila spreobrnjencem izmeček klana, novi veri pa stekel pes, ki je prišel, da bi ga pogoltnil.« Achebe: Razpad
Tolmač je prevedel vprašanje belemu možu, ki je takoj odgovoril: »Bogovi, ki si jih imenoval, sploh niso bogovi. To so krivi bogovi, ki vam ukazujejo, da ubijate soljudi in nedolžne otroke. Obstaja le en prav bog in on je lastnik zemlje, neba, vas in mene in vseh nas. Achebe: Razpad
Svojevrsten komentar in predvsem pohvalo si zasluži tudi spremna beseda (prosim, berite slovensko verzijo Razpada Založbe /*cf, ki vsebuje res izjemen komentar Nikolaia Jeffsa), ki vsemu prebranemu doda še piko na i. Res je zelo kompleksna in zahtevna, a četudi jo le preletite, gotovo ponudi kak nov uvid, sama sem se preko Jeffsove omembe feministične kritike poglobila v obravnavo spola v romanu ter kasneje precej razmišljala o prenosu zahodnega vrednotenja razmerja med spoloma na druge kulture (glede tega priporočam ta zgornji posnetek).
»/…/ vsebuje veliko pozitivnih elementov, ki v marsičem presegajo domnevno »višjo civilizacijo« imperialne matice Velike Britanije v času vladavine kraljice Viktorije (spomnimo se samo krutega sveta Dickensovih in Hardyjevih romanov!). Razširjena družina zlahka asimilira tujce (Ikemefuna) in jih obravnava enako kot lastne otroke. Sirotišnic ni. Brezdomcev ni. Vzajemna pomoč znotraj Umuofie deluje kot nekakšno alternativno socialno skrbstvo. V Umuofii nihče ne umre od lakote. Spolnosti se ni treba sramovati, je del vsakdanjika.« Nikolai Jeffs o Razpadu
Ker je izziv Med vrsticami klasikov tudi izziv zate, ti, če sem te slučajno privabila k branju, ponujam nekaj iztočnic, o katerih lahko pred in po branju razmišljaš, vesela pa bom tudi, če katero od njih deliš z menoj.
Pred branjem:
Pomisli, kaj veš o Afriki, o afriških plemenih in procesu kolonizacije. Česa se spomniš iz svojih šolskih dni?
Kako gledaš na zgoraj navedene pojme? Kaj se ti v mislih naslika, ko slišiš besedo »Afrika«, kaj, ko slišiš »afriško pleme«?
Gledaš na Afričane (danes, v preteklosti ali oboje) kot na necivilizirane, neizobražene, zaostale, krvoločne, revne, lačne, divje, primitivne …? Če da, kaj je vplivalo na oblikovanje takega mnenja?
Misliš, da je poseganje Zahoda v druge dele sveta dobro in upravičeno?
Kaj pričakuješ, da boš našel_a v knjigi?
Po branju:
Kaj novega veš po branju? So se tvoje predstave o Afriki, afriških plemenih in procesu kolonizacije spremenile?
Kako po branju gledaš na afriške prebivalce? Enako? Drugače? Če drugače, kako in zakaj se je tvoje mnenje spremenilo?
Kaj po branju meniš o poseganju Zahoda v druge dele sveta in o procesu kolonizacije?
Kako sprejemaš odnos med spoloma v romanu, kako krvno maščevanje, kako nasilje, detomor?
Kaj si razmišljal_a po branju zadnjih strani? Kakšne občutke, vtise je v tebi pustil zaključek romana?
Kateri deli romana so te presenetili, kateri so ti vzbudili neprijetne občutke, kateri pozitivne?
Kaj bo po branju Razpada s teboj ostalo še dolgo časa?
Čisto za konec, moj komentar na konec romana – če želiš Razpad brati, se prosim ustavi in ne beri naprej, saj ne želim, da ostaneš brez »Vau« občutka, ko obrneš zadnjo stran.
Pripovedni slog celotnega romana je počasen, vse se zdi logično, samoumevno in edino pravilno, a zadnjih nekaj poglavij v bralcu vzbudi nek prvobitni občutek nečesa grozečega (morda uspe Achebe s svojim pisanjem kar preko besed vate vliti nekaj plemenskega občutka za onostransko). Zadnjih deset strani mi je srce brez pojasnila razbijalo in ko sem prišla do zadnjih dveh strani, mi je bilo jasno, zakaj. Protagonistov samomor ni bil pričakovan, vsaj jaz ga nisem niti predvidevala, saj ti takoj postane jasno, da v kozmologiji Igbojevcev, torej Okonkovega plemena, samomor ni sprejemljiv, ni naraven. Kot ni naraven kaos, ki ga povzročijo belci. Vse razpade, Umuofia razpade, Okonkvova družina razpade, njegovo življenje razpade in na koncu pod pritiskom vsega razpade tudi on. Ta element konca me je spomnil na moje maturitetno branje Krasnega novega sveta – bi si upal_a primerjati ta dva samomora?
Žalost je veljala klanu, ki se je lomil in razpadal pred njegovimi očmi, in žaloval je za bojevitimi možmi iz Umuofie, ki so se pomehkužili kakor ženske. Achebe: Razpad
Nato pa zadnji odstavek, ki pove, oh, toliko … Razmišljanje belega poveljnika o tem, kako bo Okonkvov samomor v enem odstavku povzel v svoji monografiji Pacifikacija primitivnih plemen na področju spodnjega Nigra. Vsa kolonialistična logika, vsi predsodki, beli supremacizem, dojemanje Afrike kot naravnega laboratorija, divjakov, necivilizirancev, poskusnih zajčkov … Vse v enem preprostem odstavku. Zahodnjaki pišemo cele monografije, že desetletja bijemo razprave o pravilnih principih antropoloških in etnografskih študijah, se prepiramo o primernosti zahodne pomoči »nerazvitim« državam … Achebe pa vse to strne v enem tako preprostem, a tako zelo povednem odstavku.
Če kdaj prebereš Razpad in se prebiješ do tega konca, mi prosim, piši in povej svoje vtise …