Čeprav sem Rebeko skoraj na dušek prebrala že pred nekaj časa, sem svoje misli urejala tako dolgo, da sem zamudila novembrski vlak, svoj vtis o tem izjemnem romanu pa zato delim v decembru. Naj se to šteje še kot plačevanje novembrskih dolgov. Ne bom se trudila skrivati vsebine, zato vsi, ki bi si želeli Rebeko prebrati sami, spreglejte ta zapis in se morda k njemu vrnite kdaj kasneje.
Nekaj izjemnih iztočnic za razmišljanje je sicer v svojih poučnih objavah na @mi.beremo ponudila že Sandra, njena vprašanja pa so prav neverjetno uspela ubesediti ideje, ki so med branjem preletavale moje misli.
Gotski roman izjemne Daphne du Maurier, samosvoje avtorice, ki je za seboj pustila kar nekaj pisanja, se sicer začne bolj klišejsko, mlada varovanka in skoraj služabnica starejše bogatašinje se na počitnicah v Monte Carlu spoprijatelji s skrivnostnim gospodom Maximom de Winterjem, ki je nedavno tragično izgubil svojo ženo. Zanimivo prijateljstvo se konča z zelo neromantično zaroko in nova gospa de Winter naposled prispe v Manderley. Idealiziran angleški dvorec, obdan z naravo, cvetočimi rožnimi grmi, bližnjo obalo z osupljivimi klifi … Motiv Manderleya kot nečesa sanjskega, čudovitega, po drugi strani pa starodavnega in skrivnostnega je res močan in bralcu prikliče krasne podobe. Sploh, če si malce nor na britansko aristokracijo, si gledal Downton Abbey in The Crown pa še kaj podobnega, bral Agatho Christie in uživaš v megli, vetru in obveznem čaju ob petih. Manderley (roman se začne s slovečim stavkom »Prejšnjo noč sem sanjala, da sem spet prišla v Manderley.«) je živ, doživljaš ga kot nekakšno speče, občasno hropeče starodavno bitje, ki diha z bližnjim morjem in angleškim vetrom in le tu in tam razkrije kakšno skrivnost. Toda z Rebeko se dvorec iz hrama čuvaja zgodovine rodbine de Winter sprevrže v »živo grobnico«, ki je razpeta med staro in novo gospo de Winter. Po hodnikih in v očeh služničadi namreč blodi karizmatična Rebeka, nova gospa de Winter, katere imena nikdar ne izvemo, pa sčasoma tone vse globlje v ta vrtinec skrivnosti.
»Spet sem se obrnila proti hiši, in čeprav je stala tam neoskrunjena, nedotakljiva, kot da smo jo tako zapustili šele včeraj, sem videla, da se je vrt uklonil džungelskemu zakonu, kakor je to storil tudi gozd. Rododendroni so zrasli do petnajst metrov visoko, omotani in prepleteni s praprotjo; spojili so se z brezimnim grmovjem, revnim bastardnim rastlinjem, ki se je oprijemalo rododendronovih korenin, kot da se zaveda nepravega izvora. Španski bezeg se je združil z bakreno bukvijo, da pa bi ju še bolj tesno spojil med seboj, je zlovoljni bršljan, večni sovražnik miline iztegnil svoje vitice okoli njiju in ju napravil ujetnika. Glavno mesto v tem izgubljenem vrtu je zavzemal bršljan, dolga vlakna so se plazila čez travnik in bi skoraj že prekrila hišo.«
Kjer pridemo do drugega vprašanja – ali »propad« Manderleya res povzroči Rebeka? Rebeka, vseprisotna očarljiva mrtva žena Maxima de Winterja, ki jo roman predstavi najprej predstavi kot čudovito, vsestransko, lepo, intelektualno … a se sčasoma pred nami skozi oči nove gospe de Winter in njenega moža preobrazi v kruto, manipulativno in narcisistično, razuzdano hedonistko. Ob tem preobratu sem razmišljala, kako sem ves čas vedela, da Rebeka ne more biti tako popolna – ampak zakaj sem to vedela? Smo »sprogramirani« tako, da v ženskah vselej iščemo pomanjkljivosti, ker ljubosumno nočemo verjeti, da bi lahko bila neka posameznica res popolna? Če pa že je, pa si govorimo, da se za masko gotovo skriva gnila notranjost. Kaj pa, če Rebeka v resnici ni bila to, kar je o njej povedal Maxim? Kaj, če je ob svojem hladnem, odtujenem možu preprosto iskala vse možne izhode iz utesnjujočega zakona?
In če je bila res »zlobna«, je morala zato umreti? Kaj to pove o Maximu? Kako to, da nova žena brez vprašanj in dvomov sprejme Maximovo resnico? Se je tako bala popolnosti Rebeke, da se je mrzlično oprijela prvega namiga o tem, da je bila popolnost lažna? Sta zlobneža v resnici mladoporočenca de Winter? Ali pa je resnični zlobnež v tej zgodbi Maxim de Winter, ki je s svojo skrivnostnostjo in veličastnim Mandeleyem ujel mladi gospodični, eno umoril, drugo pa z razkritjem skrivnosti za vse čase privezal nase?
Rebeka gotovo ni ljubezenski roman. Je izjemna gotska mojstrovina, ki res ponuja nešteto možnosti za razmišljanje. O problematičnosti tradicionalne ženske vloge. O tem, ali je ženski dopuščena popolnost. O moči in nevprašljivosti moškega in moškosti. O tem, kaj vse smo pripravljeni zakoncu odpustiti. O teži krivde. Preberite sami in se prepričajte, za nadaljnje razmišljanje o romanu, predvsem pa o ideji Maxima kot Sinjebradca pa odklikajte na @mi.beremo.