Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

Ko bereš Ferrantejevo, se vse ustavi in ostaneš sam z njenimi protagonistkami. Mrzlično spremljaš vsako njihovo odločitev, iščeš možne rešitve za stiske, ki jih pestijo in z vsako prebrano stranjo še bolj globoko doživljaš njihovo bolečino.

V Dnevih zavrženosti, krajšem romanu, spremljamo Olgo. Razmišljam, kako bi jo doživljala, če bi bili Dnevi zavrženosti moj prvi vstop v pisateljičin svet. Ker niso bili in sem se najprej potopila v Neapeljski cikel, sem v Olgi ves čas videvala poteze Elene Greco. A bolj kot sem razmišljala, bolj se mi je dozdevalo, da v resnici ne gre za podobnost med Olgo in Grecovo. Ne, podobnosti, ki sem jih zaznavala, stiske ter notranji boji, ki so povezovali Olgo in Eleno, so se mi naenkrat zazdeli avtobiografski in še bolj živčno sem brala dalje ter iskala delčke, ki so me kakorkoli spominjali na Neapeljski cikel. »Revica«, utopljena ženska, ki jo je mož zapustil zaradi ljubice in se ves čas prikazuje Olgi. Ne spominja na Melino, zmešano sosedo iz Neapeljskega cikla, ki je ljubimkala z Donatom Saratorrejem? Mario, Pietro – oba učenjaka, sicer različnih področij, a njunih sorodnosti ne gre spregledati. Pa njuni mlajši ljubici … Odnos med materama, Olgo in Eleno, ter njunimi otroki. Dovolim si trditi, da ne gre za naključje. Če je varovano njeno ime, se nam pisateljica razkriva skozi take pretanjene malenkosti. Njene zgodbe so namreč preveč boleče, da bi bile v celoti izmišljene. Bolečina, ki se bere tako kot v delih Elene Ferrante, se ne more napisati, če ni bila enkrat tudi zares izkušana. To, da ne vem, kdo je Elena Ferrante in da ne vem, koliko avtobiografskega je v njenem pisanju, me bo najbrž frustriralo do konca življenja. Dovolj o tem, četudi ni avtobiografska niti pičica, so romani še vedno nekaj najboljšega, kar sem v življenju prebrala.

»Vse je bilo golo naključje. Kot punca sem se zaljubila v Maria, prav lahko pa bi se v koga drugega. Gre za telo, ki mu nazadnje pripišemo ne vem kakšno vsebino. Skupaj preživiš dobršen del življenja, misliš, da je edini moški, s katerim se lahko imaš lepo, pripišeš mu kup plemenitih lastnosti, medtem ko je le trs, ki izpušča lažne zvoke; ne veš, kdo je v resnici, pa saj tega ne ve niti sam.«

»Naključja smo. Živimo, zapravljamo življenje, ker je nekoč davno nekdo, ki si je želel v nas izprazniti kurca, med ženskami izbral nas, izkazoval pozornost nam. Pritlehno željo po fuku zamenjamo za ne vem kakšen poklon, ki je namenjen samo nam. Njegovo poželenje nam prija, zaslepi nas in prepričane smo, da smo mu ga vzbudile prav me in samo me. Ja, on je res nekaj posebnega in opazil je, kako nekaj posebnega smo me. Svojemu poželenju po kurcu damo ime, poosebimo ga in ga imenujemo ljubezen moja. K vragu vse skupaj, vse to slepenje, vse to nesmiselno ščegetanje. Kakor je nekdaj fukal s tabo, zdaj fuka z drugo, kaj si boš domišljala? Čas mineva, ena gre, druga pride.«

Dnevi zavrženosti pa me niso navdušili le zaradi skrivnostnosti in vseh vzporednic z Neapeljskim ciklom, daleč od tega. Gre za vrhunsko delo, ki pa govori o povsem »navadni« zadevi. Olga, 38-letna mati Giannija in Illarije je z začetno povedjo romana postavljena pred dejstvo, da jo mož zapušča. Kasneje izve, da zaradi mlajše ljubice. Olga tako ostane sama, brez rednega prihodka prisiljena skrbeti za dva otroka, psa in svojo bolečino.

Ob tem ni jokava in patetična, ampak groba, na trenutke prostaška in v nekaterih delih tako zlomljena, da se iz trenutka v trenutek bojiš, da ne bo preživela. Ferrantejeva ne olepšuje. Neposredno popiše Olgin bes nad svojim bivšim možem, izlije ves njen gnev in brez olepševanja predstavi Olgino doživljanje materinstva. Ki ni sladko in popolno. Mestoma se ti zazdi, da bo Olga v svojih čustvenih bitkah, če bosta stopila čez rob, katerega od otrok zabrisala skozi okno. O tem govorim, tako zelo je Ferrantejeva neposredna, da odstre tančico v materino srce in pokaže, kako lahko brezpogojna ljubezen do otrok v trenutku čustvene stiske, v trenutkih, ko se Olga sprašuje o temeljnih vprašanjih svojega obstoja, razpade v majhne koščke. Saj se, da ju ne bi imela rada, ampak kot bralec vidiš, kako je prav skrb za otroka in psa tista, ki Olgo napravi ujetnico svojega stanovanja in misli.

»Tu in tam sem med številkami zapisala tudi kak svoj občutek: sem zalogaj hrane, ki ga ves čas prežvekujeta moja otroka; skupek žive snovi, ki se nenehno mehča in topi, da se lahko na njem hranita požrešni pijavki, ki za sabo puščata vonj in okus svojih želodčnih sokov. Dojenje, odvratna stvar, živalsko opravilo. Pa sladkobni zadah otroških kašic. Naj sem se še tako umivala, tistega smradu po mami nisem odpravila. Včasih se je Mario prilepil nam, me vso dremavo stiskal k sebi in si me, tudi sam utrujen od dela, brez čustev vzel. Zagrizeno se je spravil na moje skoraj odsotno telo, ki je dišalo po mleku, piškotih, zdrobovih kašicah, z neko svojo žalostjo, ki se je, ne da bi vedel, stapljala z mojo. Objekt incesta sem, sem pomislila, omamljena od vonja Giannijevega bruhanja, nisem ljubica, mama sem, ki jo želiš oskruniti.«

Zanimiv je tudi njen odnos s hčerko Illario. Odnos hči – mati se kot osrednji motiv pojavlja tudi v drugih delih Elene Ferrante in očitno je, da ji veliko pomeni. Če v Neapeljskem ciklu prikaže osornost Immacolate do Lenu ter povzame Elenine misli o tem, kako je lastna mati iz neznanega razloga ne mara, v primeru Olge in Illarie bolje razumemo, zakaj. Illaria namreč neprestano prestavlja meje odnosa in če sta mati ter hči en trenutek zaveznici, Illaria kmalu za tem prestopi ustaljeno mejo in njun odnos se zamaje. Hkrati Olga v Illariii pogosto vidi sebe, kar jo v obdobju, ko se sooča z lastno manjvrednostjo in zlomljenostjo še dodatno otežuje. Ferrantejeva ne romantizira, otroci niso nebesa, ampak za Olgo večkrat le pekel, ki je njeno telo razvlekel, postaral in izkoristil, sedaj pa iz nje sesa še zadnje atome moči.

»Približala sem se mu od zadaj. Udarila sem vanj z vso težo, kot oven. Zadel je ob izložbo, z obrazom je priletel ob steklo. Carla je najbrž zakričala, a videla sem le njena odprta usta, temno žrelo z robom belih pravilnih zob. Vtem sem popadla Maria, ki se je s prepadenim pogledom in krvavečim nosom obrnil in se zgroženo zazrl vame. Držati se je treba vejic in pik. Težek je prehod iz spokojne blaženosti romantičnega sprehoda v kaos, v razsutje sveta. Ubogi moški. Revež ubogi. Zgrabila sem ga za srajco in ga potegnila k sebi s tolikšno silo, da se mu je na desni rami strgala, blago mi je ostalo v roki. Zdaj je stal tam z golim trupom, po novem ni nosil spodnje majice, ni se bal prehlada ali pljučnice; ko je bil z mano, se ga je zmeraj kaj lotevalo. Zdravje se mu je očitno okrepilo, potrudil se je, da je bil lepo zagorel, in postal je vitkejši, le nekoliko smešen je bil zdaj, ko mu je eno roko v celoti pokrival nepoškodovan, skrbno zlikan rokav (ker je imel še vedno na sebi del hrbta in ovratnik, sicer postrani), medtem ko je imel preostanek trupa gol, izza hlač so mu viseli kosi blaga, med temnimi, rahlo sivkastimi dlakami pa je polzela kri.«

A Olga se skozi številne tragikomične pripetljaje prebije in naposled zaživi. Ni resigniran lik, ampak je borka. Z neko prvinsko, žensko močjo premaga situacijo in se izvleče iz svojega osebnega pekla. Ob koncu Olga ponazarja simbol vsakdanje ženske, prevarane žene in izčrpane matere. Opomnik, da se »življenje po moškem« nadaljuje. »Do you believe in life after love?« je spraševala Cher in Olga po boju odgovarja z glasnim »Da«.

»Ne vem, kdaj natanko se je zgodilo, a zdaj sem bila pokvarjena ura in s svojim kovinskim srcem, ki je še naprej bilo, vsemu kvarila ritem.«

Slog pisanja je kompleksen, tak, kot smo ga od Ferrantejeve vajeni, a je delo nekoliko hitreje berljivo zaradi precej manjše obsežnosti. Besedišče je v Dnevih zavrženosti bolj robato, bolj neposredno, protagonistka se ne brani poseči po neapeljskih vulgarizmih, kar jo loči od Elene Greco iz Neapeljskega cikla, ki se napolitanščine, sploh prostaških besed zavestno izogiba.

Sama sem brala Dneve zavrženosti v prevodu Anite Jadrič, ki so leta 2015 izšli v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, navdušena pa sem, da delo ob koncu vsebuje tudi spremno besedo Ane Ugrinović, ki res celostno in jedrnato analizira celotno delo ter bralcu odstre še tiste detajle, ki jih je sam spregledal. Branje Ferrantejeve bi letos uvrstila kar za dosežek leta, ki pa me je tako zaznamoval, da bi, če me kdo vpraša, Eleno Ferrante označila kar za najljubšo pisateljico.