Prebrala. Vsako od štirih na dušek, čeprav zaradi izredno kompleksnega sloga avtorice počasneje kot običajno. Sedaj povsem razumem »ferrantemanijo« in se sprašujem, koliko turistov več vse od prvega vstopa v Lilin in Elenin svet obišče Neapelj. Ta je vsekakor pristal na mojem potovalnem seznamu.
Zgodba celotnega Neapeljskega cikla, ki ga obsegajo štiri knjige (ta na fotografiji je zadnja), je surova, realna in neizprosna kot resničnost revnih predmestij že tako posebnega Neaplja, a hkrati tako rahločutna, polna sanj in čustev kot je lahko le otroška duša. Prvoosebna pripovedovalka, Elena, je po mojem mnenju prav to in čeprav sem ob knjigi tu in tam dobila solzne oči, se je v ospredje silila misel, da je zgodba tako čudovita, ker prikaže, da Elena kljub pretečenim letom, (pre)številnim družbenim spremembam, ljubezenskim aferam, sporom, životarjenju, rojevanju, ponižanjem, nasilju, bolečinam in razočaranjem ostaja ista mala Lenu. Uteha, da se v resnici stara samo naše telo.
Protagonistki, Elena in Lila, jin in jang, sonce in luna, dan in noč. Dokažeta, da je prijateljska vez neuničljiva. In čeprav druga drugo trpinčita, med seboj tekmujeta in si, hote ali nehote, prizadevata toliko bolečine, kot bi bili največji sovražnici, ne prijateljici, sta neločljivi duo, tirnici, ki vztrajno tečeta druga ob drugi. Tu in tam se jeziš na Eleno, ki se zdi naivna in preveč vdana Lili, a sprevidiš, kako negotova je v resnici Lila in kako v kruti neapeljski resničnosti z željo po boljšem življenju druga drugo napajata. V svet lahko odide le ena, a ne za dolgo, saj jo neustavljiva privlačnost spet povleče v vrtinec neapeljske surovosti.
Intimna zgodba dveh deklic, najstnic, žensk in stark, ki pa je več kot to. Je družbeno-kritičen opis pol stoletja Neaplja, popis političnega dogajanja v Italiji, predvsem pa pričevanje o položaju ženske v revni Italiji 20. stoletja. Spolno nadlegovanje, posilstva, nasilje, ki se (pre)pogosto konča s smrtnim izidom, umori, uboji, sovraštvo … Fatalizem v kombinaciji s temperamentom in bojevitostjo, ki ju gre razumeti kot preživetveno strategijo. Možnosti za analizo romanov je nešteto, sama se že nadejam k ponovnemu branju, da poiščem še kake delčke, ki so mi pri prvem ušli.
Vrhunsko branje s koncem, ki odpre kopico vprašanj. Na katera pa ni odgovora, saj je avtorica romanov, Elena Ferrante, ime brez obraza, neznanka, ki se do sedaj še ni razkrila. Kaj bi dala za pogovor z njo … Kako si pa Neapeljski cikel doživel/a ti?
Comments