Elif Shafak mi je najprej ponudil Book Depository. Do takrat je nisem poznala. Potem pa tisti »bum«, ko naenkrat začneš novo ime opažati vsepovsod. Instagram, Facebook, mediji, oglasi, Booksthatmatter UK … Zasledila sem jo tudi pri @booknjiga, ki je zapisala, da jo je Elif povsem navdušila in prevzela že po eni prebrani knjigi.
Naslednji korak je bil logičen. Izposodila sem si cel kup literarnih del izpod peresa Shafakove in upala, da se bova ujeli in da njena medijska reprezentacija v meni ni ustvarila previsokih pričakovanj. Začela sem z daleč najbolj izposojanim, na katerega sem v knjižnici čakala skoraj dva meseca – 40 pravil ljubezni. Po prvih straneh me je sicer zajela panika, saj sem ugotovila, da vstopam v prav poseben ljubezenski roman in če imam s katerim žanrom mičkene težave, je to prav ta. Najbrž je krivo to, da sem pred leti skoraj »požrla« oddelek z ljubezenskimi romani v lokalni knjižnici in na nerodno najstnico, kot sem bila, to na čustveni ravni ni preveč dobro vplivalo. Od takrat sem se zavestno, še bolj pa verjetno podzavestno, iz nekakšnega strahu izogibala ljubezenskim zgodbam.
»Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.« Elif Shafak: 40 pravil ljubezni
Dokler nisem padla v 40 pravil ljubezni. Ki definitivno ni klasičen ljubezenski roman. Najbrž sploh ni, ker ljubezni, o kateri Shafakova v njem govori, niti približno ne moremo primerjati z romancami simpatičnih žepnic za na plažo. Elif te potopi v neko novo ljubezen, skoraj božansko, tako, ki ti spremeni življenje. Brez povratka. Ljubezen, ki presega okvirje družinskih ali prijateljskih vezi, meje držav ter predvsem meje našega družbenega položaja.
»Potrpežljivost ne pomeni nedejavnega čakanja. Pomeni, da gledamo dovolj daleč naprej, da zaupamo končnemu izidu procesa. Kaj pomeni potrpežljivost? Pomeni, da gledamo trn in vidimo vrtnico, da gledamo noč in vidimo zoro. Nepotrpežljivost pomeni, da smo kratkovidni in ne vidimo izida. Božji prijatelji nikoli ne izgubijo potrpljenja, kajti vedo, da lunin krajec potrebuje čas, da se spremeni v polno luno.« Elif Shafak: 40 pravil ljubezni
Srečamo se z dvema ljubezenskima zgodbama. Eno, v kateri se razočarana gospodinja Ella prebudi iz svoje otopelosti in vdanosti v rutino ter se s pomočjo Sladke blasfemije, zgodovinskega literarnega dela ter njenega avtorja poda na največjo življenjsko avanturo, kjer spozna, kaj je to ljubezen in jo naposled tudi doživi. Ter drugo, ki je pravzaprav vsebina Sladke blasfemije, zgodbe, ki jo prebira Ella. Prav ta je zame resnični biser. Elif namreč pričara čudovito zgodbo resnične ljubezni med dvema tovarišema, dervišem Šamsom iz Tabriza in slovitim pesnikom Rumijem, takrat še učiteljem. Popelje nas v 13. stoletje, na pisan Bližnji vzhod, v mošeje, na tržnico, med vonje orientalskih začimb, v teksturo turbanov ter svilenih halj.
»Poskušaj se ne upirati spremembam, ki ti pridejo na pot. Raje pusti življenju, da živi skozte. In ne skrbi, da se ti življenje postavlja na glavo. Kako pa veš, da je tista stran, ki si je vajen zdaj, boljša od tiste, ki prihaja?« Elif Shafak: 40 pravil ljubezni
Ljubezenski zgodbi se tokom knjige vse bolj prepletata, povezuje pa ju tudi naslovnih 40 pravil ljubezni, ki jih zgodovinski in sodobni Šams/Aziz predajata svoji sorodni duši. Pravila so sufijska, sufizmu pa pripadata tudi derviš Šams in Ellin dopisovalec, avtor Sladke blasfemije, Aziz. Sufizem se je prvotno razvil kot nekoliko bolj asketska veja islama, sufiji pa so večinoma kot derviši potovali po Bližnjem vzhodu ter se učili nenavezanosti, preprostosti in spoznavanja sebe, Resnice in Ljubezni. Sufizem je danes prisoten tudi kot neka doktrina ali življenjska usmeritev vseh posameznikov, ki si na spiritualen način prizadevajo najti b/Boga v sebi ter se ravnati po načelih starodavnih sufijev – živeti v preprostosti, odrekanju, urjenju v nenavezanosti na materialno in posvetno ter, kot Aziz in naposled Ella, odkrivanju Ljubezni.
»Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami.« Elif Shafak: 40 pravil ljubezni
Tako je povsem mogoče razumeti, zakaj so dela Elif Shafak prav v Turčiji in v nekaterih drugih regijah Bližnjega vzhoda tako popularna. Elif islama namreč ne predstavi kot stroge, avtoritativne religije, ki je zaničljiva do žensk in stremi k nasilnemu spreobračanju, džihadu. Nikakor. Islam pri Elif je nežen, tokom njenega pisanja pa ga spoznamo veliko globje, kot bi ga sicer.
»Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubljeni je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.« Elif Shafak: 40 pravil ljubezni
Razumeti gre tudi, zakaj Elif slovi tudi v Zahodnem svetu. Njeno pisanje namreč bralca popelje v skrivnosten, skoraj mističen svet Orienta, ki smo si ga Zahodnjaki vselej skušali razumsko razložiti in si ga podrediti. A kljub neštetim poskusom in zgodovinskim zavojevanjem nam ni uspelo. Sedaj lahko le tu in tam, s pomočjo mojstrskih besed nativnih avtorjev pokukamo pod tančico in ujamemo delček tamkajšnjega sveta. Na neki ravni je Sladka blasfemija, torej zgodba znotraj romana 40 pravil ljubezni, celo nadgradnja ali nadaljevanje meni tako ljubega Bartolovega Alamuta – slednji je skupaj s svojimi asasini v romanu Shafakove celo omenjen. A naracija Elif Shafak mestoma Bartola močno preseže, saj slednji kljub svoji genialnosti ne more povsem razumeti sveta, ki je za Elif, skoraj domačinko, tako poznan.
Ne le sama zgodba, tudi struktura romana je vrhunska, kar bi moralo biti na koncu še posebej poudarjeno – vsako poglavje se, tudi v slovenščini, začne s črko B. Sufizem namreč skrivnost Korana vidi v verzu Al-Fatiha, ki ga gre povzeti z besedo bismilahirahmanirahim (v imeniu Alaha, dobrohotnega in milostnega). Ta se ponazarja tudi z arabsko črko B, ki ima pod sabo majhno pikico – ta pa predstavlja vseobsegajoče vesolje. Skratka, tudi sama forma je tako mistična, da je v svoji Zahodnjaški razumskosti tukajšnji bralci kar težko razvozlamo.
Še beseda ali dve o Elif – sicer rojena v Franciji, a kasneje živeča vsepovsod po malem, predvsem v Istanbulu in Arizoni. Piše v turščini in angleščini, do sedaj pa je objavljenih kar 17 njenih knjig. Je strokovnjakinja na področju družbenih ved ter aktivistka za pravice žensk, manjšin in borka za svobodo govora, kar kaže predvsem njeno pisanje za številne turške medije. Spodaj si lahko ogledaš tudi krajši intervju in še bolje spoznaš to izjemno avtorico.