Elif Shafak me z vsakim prebranim delom bolj navdušuje, Pankrt iz Istanbula pa me je prav posebej očaral in v zadnjih nekaj straneh, ko zgodba dobi nepričakovan preobrat, tudi pretresel. Roman nas najprej postavi v preteklost, kjer se seznanimo z dvema družinama – matrifokalno, skoraj v celoti žensko družino Kazanci z malo Asyo ter na drugem koncu sveta Rose, Mustafo, Amy/Armanoush ter družino Tchakhmakhchian. Kazancijeve so Turkinje, Tchakhmakhchianovi so Armenci v diaspori, izgnanci, ki se napajajo iz objokovanja svoje usode ter spominjanja tragičnega genocida, ki so ga med I. svetovno vojno nad Armenci izvedli Turki.
Družini se preko svojih najmlajših, Asye in Armanoush prepleteta in v pisanem vsakdanu Istanbula, obilice tuje hrane, Johnnyja Casha, kavarne (Milana) Kundera ter filozofov počasi dokopljeta do skrivnosti iz preteklosti, ki osvetli dogajanje turško-armenskega konflikta ter povezanost obeh družin, ki v resnici ni naključna, hkrati pa novo prijateljstvo nasuje sol na staro rano, ki v poslednjih straneh romana dobi svoj (zasluženi) epilog. Takšen, ki si ga zares ne bi predstavljali.
Liki Turkinj družine Kazanci so fenomenalni, štiri sestre, njihova mati in babica, vse temperamentne in svojstvene, a tako zelo vajene bivati skupaj, vsaka s svojo tragično zgodbo izgube moškega – zdi se namreč, da nad družino visi prekletstvo, ki vse moške pokoplje še pred 41 letom. Še tako neodvisne in na čase zelo feministične (večkrat je poudarjen vidik ženske emancipacije, ki je nastopila z novo turško politično ureditvijo), pa so Kazancijeve še vedno vtkane v vzorce tradicije, ki jih Shafakova predstavi na nek magično-realističen način. Vlivanje svinca za preganjanje urokov, dva džina na ramenih najstarejše sestre, ki ji zaupata zgodbo obeh družin, obračanje k Alahu v trenutkih dvoma in podobno.
»No, resnica je, draga Madam moja izgnana duša in draga Punca z imenom Turk … nekateri Armenci iz diaspore sploh ne bi hoteli, da bi Turki priznali genocid. Če bi to naredili, bi jim izpod nog potegnili preprogo in jim vzeli najmočnejšo vez, ki nas združuje. Tako kot so imeli Turki navado zanikati svoje hudodelstvo, so imeli Armenci navado uživati v zapredku žrtvovanosti. Očitno obstajajo nekatere stare navade, ki jih je treba spremeniti na obeh straneh.« Elif Shafak: Pankt iz Istanbula
Družina Tchakhmakhchian je manj »ikonična« kot Kazancijeve ženske, a zato nič manj pomembna. Shafakova jo je spretno uporabila, da bi se dotaknila pomembne, a za številne Turke tabu teme armenskega genocida, ki ga številni omalovažujejo, postavljajo v preteklost, ki se jih ne tiče ali pa ga sploh ne priznavajo. Zaradi pereče družbene in zgodovinske tematike Pankrta iz Istanbula je bila Shafakova celo ovadena in obtožena »klevetanja turštva«, na turškem sodišču pa ji je grozila triletna zaporna kazen. Zaradi nezadostnih dokazov in po trudu številnih je bila naposled oproščena.
V času, ko se Armenija sooča z novo krizo, je spominjanje armenskega genocida kot opomnika razsežnosti političnih dejanj še prav posebej nujno. Armenski genocid zgodovinarji uvrščajo v obdobje med I. svetovno vojno, začetni datum bi naj bil 24. april 1915, ko so Otomanske oblasti zajele, aretirale in deportirale armenske intelektualce ter voditelje območja Konstantinopla, pri čemer je bilo nekaj manj kot 300 Armencev umorjenih. To je bil le začetek, saj je izseljevanje in pobijanje armenskih prebivalcev Otomanskega imperija do leta 1923 potekalo sistematično in je končalo v izgonu (ali poboju) 1,5 milijona Armencev. Moški, predvsem tisti bolj izobraženi in višjega statusa, so bili ubiti takoj ali po mučnem fizičnem delu, medtem ko so Turki večino žensk in otrok deportirali ter nato izgnali v tujino, armenske skupnosti, ki še vedno objokujejo usode svojih družin, pa danes najdemo marsikje po svetu. Sočasno z armenskim sta se v istem obdobju dogajala tudi grški in asirski genocid.
Turčija je dolgo zavračala kakršnekoli obtožbe o genocidu (zavračanje obtožb ali popolno indiferentnost do turško-armenskega dogajanja jasno kaže prav Pankrt iz Istanbula, a so bili po letu 2010 večkrat pozvani, da končajo s sprenevedanjem, priznajo svoja dejanja ter Armence po svetu prosijo odpuščanja. Dogajanje je kot genocid v letu 2019 označilo kar 32 držav, med njimi ZDA, Rusija in Nemčija. Shafakova kljub temu, da je dogajanje nevprašljivo genocid, pokaže, da vse ni črno-belo – današnji Turki proti Armencev nimajo prav nič, medtem ko se Armenci, kot mestoma omenijo liki, napajajo in svojo kolektivnost gradijo prav na tragični izkušnji. S tem je opozorila tudi na pomembno vprašanje, ki se dotika tudi drugih zgodovinskih tragičnih dogodkov – kdaj nehamo biti žrtve, kdaj nehamo biti potomci žrtev, je nemoralno, če se oddaljimo od bremena naše družinske, nacionalne preteklosti in podobno …