Kdaj ste nazadnje slišali ali prebrali kaj o beguncih oziroma migrantih? Kdaj ste nazadnje razmišljali o njih? Se vam zdi, da so v zadnjem letu kakršnekoli vesti in polemike o dogajanju na meji preprosto potihnile, zamenjal pa jih je vseprisotni virus? A ljudje, ki zaradi takih ali drugačnih grozot bežijo proti obetu boljše prihodnosti, še vedno bežijo … Le to, kaj se z njimi na poti dogaja, je pod težo vseh novic skrito pred nami. Sicer pa, četudi še tako skrbimo zanje, le kako jim bo to pomagalo?
»Čas je, da povem. Amnezija je čedna reč, pride prav, ko ti drobovje želi govoriti resnico. Sem se zavlekel v to pozabljivost, tako primerno se je nastavila, skoraj bi me posrkala in potem ne bi bilo nič. Včasih je tudi bolje zaobiti Resnico; pred njenim obličjem namreč vsi obnemimo. A obstajajo na srečo še druge, manj resnične resnice; drobne, pritlehne, nažrte, pa vseeno pripravne, da vsaj deloma rešijo vest.« Naji: Zadnji gozd
Prav to vprašanje je bistvo Najijevega Zadnjega gozda – je dovolj, če smo samo pasivni opazovalci, ki v mislih in na ustih sočustvujemo z ljudmi, ki jih vojne, okoljske krize, nasilje, želja po boljši šoli in boljšem ekonomskem položaju prisilijo v odhod iz domovine? Ali je biti pasiven pravzaprav enačaj za storiti nič in podpirati politike izgona, sovraštva, bodečih žic in podobno?
»Pa če si že tega mojega kompanjona v fris pogledal, kakšna Evropa neki, človek je bil od onkraj bosporskega kanala od glave do riti, tukaj je kasiral le ime. Temna koža, orlovski nos, črni kodri, orientalski karakter, je res hecno, ne – in potem ti tak ves čokoladen kritizira drugega čokoladnega z one strani žice. Stvar percepcije pač.« Naji: Zadnji gozd
V Zadnjem gozdu preživimo zgolj tri dni, a zdi se, kot bi s protagonistom, čigar imena nikdar ne izvemo, tam tavali vso večnost. Naš »gospod Doe« je en tak klavrn, tragičen lik, ne vemo niti, če je res Slovenec, ampak zdi se, da je in da se, glede na gozdove, to precej verjetno dogaja pri nas. Protagonist, ki je morda celo antagonist in se mu v življenju vse izjalovi. Od služb, do žene, ki stori samomor, hčerke, ki zapade v mamila in sina, ki si družinske rane liže z novodobno spiritualnostjo. Naš Doe pristane na meji, kjer je zadolžen za nadziranje zloglasne bodeče žice. Pa ne, da bi se mu vse skupaj kaj preveč upiralo …
»Ni niti kapiral, da je žica nosila še najmanj ostrine v sebi, v bistvu pa je te reveže pred našimi žreli varovala.« Naji: Zadnji gozd
Nekega dne skoznjo uide peščica migrantov in naš lik se iz podaljška države v spletu dogodkov prelevi v novega pripadnika čudne lovske družine. Ki pravzaprav ni lovska družina, ampak je paravojaška enota, varda, ki, preoblečena v imena gozdnih živali in zafrustirana pod težo propada svojih življenj »po naravnem redu evolucije« ureja zadeve po svoje.
»Tekli so čez travnik; mati s pisano ruto na glavi, oprtan je imela svaljek bombažnih cunj, v eni roki majhno ročico; otrok je vsak drug korak po zraku potegnil; v drugi veliko vrečko; papirnatih niso nosili, ker jih je vlaga nažrla, le striktno plastične. Vreče za smeti, črne, zelene, prozorne, te so tudi zelo prav prišle, ni bilo prostora za kovčke na tej poti. Življenje v teh culah iz PVC-ja, prav videl si ga, žalostno, nagravžno, vleklo se je za njimi, niso se ga mogli otresti, pa četudi so lezli skozi bodeče žice.« Naji: Zadnji gozd
Franjo H. Naji tako uspe v približno 140 straneh v zgodbo in bogate notranje monologe ujeti to, kar smo lahko ob množičnih migracijah preteklih let spremljali v komentarjih pod članki na socialnih omrežjih. Sovražni govor. Ideje o rasni večvrednosti. Sovraštvo. Prošnje, naj se Hitler spet vrne in napravi red. Strah pred islamom, strah pred norci z bombami pod majico, strah pred »črnimi pičkami«, strah, strah, strah … Ki ga osebno nezadovoljstvo vseh Najijevih likov še potencira.
»Zdaj je raj na ekranu mobilca; slikali smo jim nebesa, zdaj pa imamo. Telekomunikacijska podjetja so v bistvu zjebala živelj; kje so sedaj nadzorni odbori, da se tej ubogi sodrgi za zablodo opravičijo? Kupiš enoletni paket, dobiš ekran in potem te začnejo zajebavati – vtakni še slušalko v uho, poslušaj lepo čezmorsko melodijo, kar slišiš, kako izobilje raste, pa pridi, potem pa se jebi, hja, ko boš sredi morja v gumenjaku, nimaš kam telefonirati … smejijo se ti, v jahtah, ki si jih ti plačal, oni s satelitskim krožnikom, ti pa z biblijo ali koranom, ker ha, ha, ha, tam sredi ničesar le božja knjiga signal vleče …« Naji: Zadnji gozd
Vseeno pa pisatelj uspe skovati tako mojstrovino, da na eni strani mrzlično stiskaš knjigo ter trepetaš za ujete migrante, na drugi pa pomiluješ, včasih skoraj sočustvuješ s temi čudnimi, zaslepljenimi »lovci«. Pri tem avtor ne pozabi prikazati dolgih lovk državnih in cerkvenih institucij, ki v svojih gozdovih pač ne pustijo take ali drugačne »golazni«, ki bi jemala NAŠO zemljo.
»Nevarna reč je o drugih govoriti, še bolj nevarna o sebi, sploh če ni opcije, da bi se preverilo izrečeno in ločilo gobezdavega od poštenjaka; ker besede rišejo eno popačeno sliko; reševale so nas, človeško vrsto, ko smo stali pred strelskim vodom ali jemali sapo pod vislicami; je ena cela veja sodstva temu namenjena, da se potegneš z gobcem ven, ko ti zanko zategujejo.« Naji: Zadnji gozd
Zgodba je grozna in le upam lahko, da gre za distopičen roman, neko fikcijo, zgrajeno na podlagi paravojaških taborov in provizoričnih vard ter sramotne bodeče žice na južni meji. Le upam lahko. Pa vem, da se marsikaj, kar lahko preberemo v zgodi, dogaja tudi zares. Iskreno si želim le, da je izmišljen in z namenom opozorila zapisan konec. Ker če ni …
»Je pa seveda zemlji po drugi strani povsem vseeno, kdo jo tlači, kdo jo blati, kako jo bomo rezali, parcelirali, dali v kataster, zemljiško knjigo, ustavo, atlas, zemljepisno knjigo, se zemlja nazaj na nas podela, in to zlahka ter temeljito, saj nas vse preživi in tudi ko umremo, pogoltne kar vse po vrsti.« Naji: Zadnji gozd
Sicer pa me ob zgodbi pri Zadnjem gozdu izredno navduši tudi jezik. Sama na jezik in slog avtorjev vedno gledam kot na različne stile stanovanj. Imamo tiste skandinavske, minimalistične, potem boho, pa »modern farm«, pa moderno, pa rustikalno, pa starinsko, pa baročno … Najijev slog je taka mešanica vsega. Ne pretirava z dogajanjem, a hkrati v pičle tri dni vplete toliko protagonistovih notranjih monologov, spominov, filozofiranj o življenju in eksistencialnih notranjih debat, ki so po vrhu tako mojstrsko zgrajene, da včasih pozabiš, da bereš o propadlem posamezniku, ki se slučajno znajde v vardi in zavoljo lastnih neuspehov tudi tokrat ostane pasiven. Tako protagonist kot bralec na koncu ugotovita, da zgolj sočustvovati in si želeti nečesa boljšega za begunce in migrante, ki smo jih, posredno in neposredno, v zapuščanje domov prisilili tudi sami, ni dovolj. Hkrati pa ob branju ugotoviš še to, kar sicer tako ali tako že veš – da ni nič le črno ali belo. Ali samo zeleno. Kot protagonist razmišlja – posameznik nima le treh življenj – javnega, zasebnega in skrivnega, ampak ima še eno … Tako, z masko in pripravljenostjo korakati, ubijati, zakopavati trupla … Se prilagoditi nekomu in nečemu ter biti nekaj, kar nisi.
»Verjetno, sem o tem razmišljal, več, ko na pot v neznano greš, tako kot so ti nesrečneži storili, da bo približno tako; če boš smolo imel, da v kakšni temi končaš, pač naj bo; ker če je mase dovolj, brez težav vedno nekaj vstran pade. Si pripravljen na to, spremeniš se v kolektivni organizem iz individuuma in pustiš z lažjim srcem, da te kot predolge lase ali pa nohte porežejo. Kdo pa se sekira izmed nas, če celico ali dve izgubi, in je podobno verjetno s to množico, ki se vali čez deželo. So le gradniki, ti reveži, večjega organizma, ki prihaja, in mi, podobno, ki posledično tudi skupaj stopamo pa nazaj tolčemo. Dvoboj titanov, tako rekoč.« Naji: Zadnji gozd
Hvaležna sem za ta roman, hvaležna, da me je v času, ko se nam (mi) lastni problemi zdijo največji, spomnil, da morda niso … Mimogrede, Franjo H. Naji, sicer doktor medicine in kardiolog v UKC Maribor mi je bil do sedaj precej nepoznan, po Zadnjem gozdu pa gotovo in z največjim veseljem preberem še kaj njegovega.
P. S. Pri tem romanu sem skoraj po vsaki strani izpisovala citate, ker so me res res zadeli. Nekateri so brutalni in res prikažejo to sovraštvo, drugi preprosto ujamejo bistvo. Nekaj jih prilagam spodaj:
»Moraš pač tak biti, da tu preživiš. Dihaš ta zrak, ješ tukajšnjo hrano, sesaš tukajšnje mleko. Tu rojeni, tu vzgojeni, tako jaz pravim. Naša zemlja je to, ona nas je rodila. Zato jo spoštujemo, imamo radi, ponosni smo nanjo. Mešanje genov, ja pa kaj še. Ni natura nič mešala, črne je tja dol dala, nas bele pa tu v gozdove spustila. Tako naj ostane. Kaj bomo zdaj ta naravni red motili, vse skupaj zmešali, kot bi zmešani neoliberalci, pedri in lizike radi.« Naji: Zadnji gozd
»Vsak miroljubnež se lahko prelevi v mesarja, le prave gene mu spodbodi. Če je preveč strahopeten, bo sebe namesto drugih rezal. Iz bogoslužneža narediš fukača, kot bi mignil, in iz mirovnika masovnega morilca. Dopoldne klavec, popoldne skrbni starš. Je že tako, da je v vsakem od nas delček zverinskega.« Naji: Zadnji gozd
»Je ena taka splošna misel vela, da je to vojaški napad v bistvu, samo dodobra zakamufliran, islamizem pravzaprav, na pohodu v beraški preobleki, je vsak od njih, tudi otrok v plenicah, če ni šlo drugače, po eno opeko skrival za minaret, ki da bo že jutri stal tam na hribu zraven domače cerkve.« Naji: Zadnji gozd
»Vsak od nas ima tri življenja; javno, zasebno in skrivno, je nekoč nekdo rekel. Jaz pravim, da je pozabil še na četrto opcijo, natolcevalsko, ki kot en pajčolan laži in polresnic lebdi nad vsakim od nas …/.« Naji: Zadnji gozd
»Življenje pa pobira stave na drugem nivoju, vložki so večji, se merijo v mesu, krvi in čustvih.« Naji: Zadnji gozd
»Nisem bil sicer prepričan o iskrenih opcijah, ki bi jih naša Evropa tem revežem ponujala, prej nasprotno, sem kar videl, kako ju bo življenje, kot ga tukaj prodajamo, prežvečilo pa izpljunilo v kakšno slepo ali stransko ulico in vmes še mladost in upe pocuzalo. Imamo le zgodovino, Evropejci, to pa, da rešujemo nezaželenost z lopato, bagri in plinom; po potrebi tudi državico kje v bolj toplih krajih sformiramo, samo da se lahko nezaželeni kam poberejo in nas pustijo v miru v naših konservativnih halucinacijah.« Naji: Zadnji gozd
תגובות