Če sem se bala, da bo morda za Backmanovo Mi proti vam veljalo tako kot pri filmih – drugih, tretjih in ostalih delov se ne gleda – so strahovi že po prvih straneh izginili in kak teden po branju si še vedno nisem na jasnem, katera od dveh mi je bližje. Mi medvedi je legendarna, ker nas vpelje v vrvež, stiske, strahove in tragiko Björnstada, Mi proti vam pa gre še korak globlje. Še bolj boli. Še bolj čutiš z liki, ker jih zdaj že tako dobro poznaš in se ti zdi, kot da točno veš, kaj bo njihov naslednji korak (no, morda ne za vse, za Benjija sem ves čas trepetala, misleč, da to je to, zdaj pa bo res konec, pa je na srečo vselej pokazal to beartownsko trdoživost).
P.S. Če si björnstadska »devica« ali »devičnik«, si objavo raje shrani in jo preberi, ko se podaš med Medvede.
Mi proti vam je zgodba o tem, kako po tragičnem dogodku iz romana Mi smo medvedi, mesto potone v vrtinec sovraštva, očitkov, strahu in nasilja, ki, namesto, da bi zacelil rane, kot bi si björnstadčani želeli, v mesto vnesejo le novo katastrofo.
Je zgodba o tem, kaj povzroča svet, kjer veljata le dve barvi. Rdeča in zelena, črno in belo, ljubezen in sovraštvo. Če vsi odtenki med temi izginejo, ostane le pust svet, poln bolečine. Dve barvi, dve resnici se morda na prvi pogled zdita lažji, bolj preprosti in idealni za to, da se Beartown po katastrofi spet utiri, pa se zgodi prav nasprotno.
»Čez deset let, ko bo Amat poklicni hokejist, na to ne bo pozabil. Nekateri tukajšnji fantje bodo takrat že mrtvi, zaradi mamil ali nasilja, nekateri bodo v zaporu in nekateri si bodo kako drugače zavozili življenje. Toda nekateri bodo iz življenja nekaj naredili – in bodo ponosni. In vsi bodo vedeli, da so tukaj, eno samo poletje, za nekaj tekli. Amat bo v angleščini dal intervju za televizijo in novinar ga bo vprašal, kje je odraščal, in rekel bo: »Iz Globeli sem.« In vsem barabam tukaj bo jasno, da se jih spominja. Ni imel ekipe. Zato so mu dali vojsko.«
V Mi proti vam spet spremljamo hokejski Beartown. Družino Andersson, ki razpada na koščke, Petra in Miro, ki se vsak na svoj način trudita osmisliti vsakdan, Miro, ki je razpeta v notranjem konfliktu med materjo in uspešno odvetnico, malega Lea, ki si želi dokazati, da je sposoben zaščititi sestro ter zapade v nasilje in Mayo, ki se zdi najmočnejša od vseh, čeprav hitro spoznamo, da je v resnici kot vaza iz neštetih koščkov, zgolj postavljenih skupaj, ki se lahko ob dotiku zrušijo sami vase.
Spremljamo Benjija in to, kar smo v Mi smo medvedi najbolj pogrešali, neko nadaljevanje ali vsaj epilog Benjijevega poljuba, postane osrednji motiv romana Mi proti vam. Homoseksualnost kreše iskre kjerkoli, še posebej pa v malem, surovem in mrzlem mestecu, kjer je norma moškosti bojevitost pri hokeju. In Benji je kralj tega. Ko po spletu nesrečnih dogodkov in odločitev ves »svet« izve, da je Benji gej, se porušijo vse doslej ustaljene predstave o »prav« in »res« v Beartownu. Kaj sedaj, kako naprej? Ne more biti Benji, kralj pretepanja, kralj bojevitega hokeja, srčni Benji, ljubljenec ženskih src gej? Ne more. Kako naj po tem gremo naprej? Pa gredo. Ker so Björnstad in ker je kljub surovosti in neizprosnosti okolja preživetje najbolj pomembno. Ko si Medved, si Medved za vselej. Le Medved, vse ostalo ni pomembno.
»Tečeta le tam, kjer je osvetljeno, nič ne rečeta, vendar razmišljata enako: fantje se nikoli ne ubadajo s svetlobo, zanje v življenju to pač ni težava. Kadar se fantje bojijo teme, je to strah pred duhovi in pošastmi, kadar pa se dekleta bojijo teme, je to strah pred fanti.«
Če bi v Mi proti vam šlo le za vprašanje Benjijeve spolne usmerjenosti, bi rekli, da je zgodba zelo lahkotna. Benji je samo začetek. Roman odpre tudi vprašanje, čigav je šport. Direktorjev? Sponzorjev? Od igralcev? Od mesta? Od trenerja? Ali morda nove trenerke, ženske, da, ženske, ki se naenkrat pojavi v mestu. Posebne, precej asocialne trenerke, ki bi ji glede na genialnost pripisali katero od motenj avtističnega spektra. Da je Zackell ženska, me je res presenetilo in takoj sem polistala nazaj ter še enkrat prebrala vse scene, da bi preverila, če sem morda zgrešila kak namig. Nisem ga, Backman nas je namerno zavedel, da bi nam pokazal, kako zelo ukalupljeni smo in kako zasidrano je v nas prepričanje, da je trener, sploh pa hokejski trener, vselej moški.
Beartown prizadenejo tudi objektivne težave – hokejski klub se znajde pred bankrotom in Peter Andersson se mora odločiti, kako naprej. Ustreči spletkam politike, »prodati« klub in ohraniti dušo hokeja, pri tem pa si nakopati sovraštvo vsega mesta ali gnati naprej brez tega, vedoč, da bo prej ko slej klub propadel. Anderssona žene njegova večna želja po ugajanju, njegova »zatelebanost« v hokej pa v Mi proti vam skoraj uniči njegov zakon ter v mesto vnese še več nasilja, huliganstva in sovraštva.
Pomemben vidik romana Mi proti vam je tudi Tolpa. Po eni strani nujen element Beartowna, neformalna struktura, na katero se prebivalci zanašajo bolj kot na vse, po drugi strani pa objektivno huliganska skupina, odgovorna za vse preveč ustrahovanja, strahu in sovraštva. Backman spet vrta v bralca – kje je meja med navijači in huligani, je lahko nekdo, ki svet jasno deli na »nas« in »one« ter je do »onih« sovražen, dober? Kako dolgo si je, če je nekdo dober do tebe in sovražen do drugega, moralno zatiskati oči in kdaj temu narediti konec? Težka vprašanja, na katera Backman ne ponudi odgovora.
»In tisti Amat, ki je hiter kot podlasica, ki jo klistiraš s čilijem.«
Mi proti vam spet osvetli prijateljstvo med Ano in Mayo, tokrat manj kot v prvem delu, a vseeno dovolj, da smo priča temu, kako si prijateljici naenkrat postaneta tujki. Boleč dogodek, ki te, sploh, če si imel kdaj v življenju izkušnjo z razdrtim prijateljstvom, zaboli. V tem delu nekoliko bolj spoznamo Ano, ki tokom romana zaradi prav posebnega lika zacveti, a ker smo v Beartownu … Sreča v ledu ne more prav dolgo uspevati.
Meni prav posebej ljub lik v tokratnem romanu pa je bil Bobo. Neroden, malce »počasen«, a v novem prijateljstvu z Amatom tako zelo srčen in ljubeč. Postavljen pred še eno tragično zgodbo v Mi proti vam Bobo odraste in ob poglavjih, ki so se dotikala Bobove družine, sem prav zares jokala. Pa ob knjigah le redko jočem.
Že nestrpno čakam na nadaljevanje, ki se nam bojda obeta.
Fredrik Backman je genij, drugič.