Backmanovi Mi smo medvedi. Ah ... V zadnjem času berem tako dobre knjige, da ne vem več, katero uvrstiti na prvo mesto v tem letu. Tale zapis je zato bolj čustveni izliv kot karkoli uporabnega ali premišljenega. Ker sem prepričana, da je do sedaj ves svet razen mene Medvede prebral, vsebine ne bom skrivala – če ti Mi smo medvedi še slučajno ni prišla pod roke, raje ne beri dalje, ampak se vrni, ko se odpraviš v Björnstad in si ustvariš svoje mnenje.
Vsebine sem se namreč tudi jaz uspešno otepala, vedela sem le, da knjiga govori o hokeju. Kar pa je premilo rečeno. Knjiga diha s hokejem, a je hokej lahko zgolj metafora za karkoli drugega, kar uspe neminljivo povezati neko skupnost ter prodreti v vse pore njenega obstoja. Vedela sem tudi, da majhno hokejsko mestece Beartown oziroma Björnstad pretrese in za vselej spremeni nek tragičen dogodek. Da bo to posilstvo, si nisem predstavljala niti v sanjah.
Branje romana Mi smo medvedi je bilo tudi sicer doživetje – začela sem ga kot zvočno knjigo v aplikaciji Scribd, ko mi je tam zmanjkalo koncentracije, sem v isti aplikaciji kako poglavje ali dve prebrala in ko sem ravno padla v dogajanje, se je od nekod vzelo obvestilo, da me v lokalni knjižnici čaka prav ta knjiga. Potem sem jo zaključila na dušek, v enem večeru.
Beartown te posrka vase z vsem – z zgodbo, ki je tako zelo dovršena in se dotika toliko pomembnih tem, z jezikom, ki je preprosto čudovit, na prvi pogled preprost, nagajiv, poln nasprotij in vprašanj, ki vrtajo vate in te ob branju ves čas izzivajo, po drugi strani pa zahteven, saj skriva toliko podtonov in sporočil.
»Sovraštvo lahko včasih pride zelo prav. Če vse razdeli na prijatelje in sovražnike, na nas in druge, na dobro in zlo, postane svet veliko razumljivejši in manj zastrašujoč. Ni ljubezen tista, ki najhitreje poveže ljudi, saj je težka, zahtevna. Sovraštvo je preprosto.« Fredrik Backman: Mi smo medvedi
Čudoviti in dodelani so tudi liki, ki se tokom zgodbe pred tvojimi očmi iz nadobudnih, v hokej zaljubljenih najstnikov spremenijo v odrasle prebivalce Björnstada, polne nekih »medvedjih« lastnosti, ostrine, sovraštva, pa hkrati tudi trdoživosti in tiste globoke ljubezni, ki je domačini tako zakotnega, surovega mesta, tonečega v brezposelnosti, kroničnemu nezadovoljstvu in propadu, preprosto ne morejo glasno izraziti. Poanta je pomembna, čeprav ne ravno preveč optimistična. Ko si enkrat Medved, si vedno Medved, Beartownu ne moreš ubežati, četudi se preseliš. Malce sociološko-antropološka misel, ki se dotika formativne vloge socializacije in lokalnega okolja za posameznikovo osebnost, a Backmanov roman prikaže prav to. Le Amat, tujec, tisti, ki v resnici ni iz Beartowna, lahko premaga urok mesta in z resnico povzroči katastrofičen, a po drugi strani odrešilen val dogodkov.
»Ljudje v tem mestu se bodo poskušali še bolj kot ponavadi lepiti nate, Kevin, zato ne pozabi, da od virusov človek zboli. Biti moraš imun nanje. In pri finalu ne gre samo za hokej. Gre za to, kakšen človek hočeš biti. Nekdo, ki gre in si vzame, kar si zasluži, ali nekdo, ki stoji v kotu in čaka, da mu bo to kdo dal.« Fredrik Backman: Mi smo medvedi
Prav zato Björnstad ni le neko majhno mesto sredi gozda, ampak je model za katerokoli skupnost, ki si jo zamislimo. In odnos Medvedov ter »Medvedčanov« do posilstva je točno tak, kot bi bil v katerikoli skupnosti, ki si jo zamislimo. Še posebej v slovenski, če skušamo povleči vzporednice. Nihče ne podvomi v »avtoritete«, zvezde neke skupnosti. Sploh, če mesto napajajo z življenjem, kot je to Kevin, kapetan hokejske ekipe. On pa že ni posiljevalec, on pač ne. Kriva je žrtev. Če že, se mu je »nastavila«. Glejte, kako je bila oblečena. To je dejanje sovraštva, maščevanja. Žrtev, Maya, želi skupaj s svojo družino v mesto prinesti razdor in sovraštvo, uničiti hokejski klub in mesto pognati še globlje v prepad. Resnica je preveč zapletena, preveč boli, laž pa je boljša, čeprav je v bistvu le poceni kos lepilnega traka na gnijočo rano.
»Toda včasih je kultura molka potrebna, da spodbudi kulturo zmagovanja. »To bomo rešili med sabo,« tako pravijo v klubu, kadarkoli se kaj zgodi. Ker morajo drug drugemu zaupati, na ledu in sicer. Visoki stropi in debeli zidovi, v dobrem in slabem.« Fredrik Backman: Mi smo medvedi
Mi smo medvedi je tragična zgodba. Ne samo zaradi posilstva, ki je takoj za umorom najhujše možno dejanje (nekateri so prepričani, da si v resnici posilstvo zasluži prvo mesto, saj z njim ubiješ življenje v človeku in ga pustiš praznega, votlega životariti do smrti). Posilstvo je začetek tragičnosti. Zatem smo priča temu, kako v Björnstadu razpadejo vse celice, ki ga sestavljajo. Hokejska ekipa. Hokejski klub. Anderssonovi. Bar. Prijateljstvo med Benjijem in Kevinom. Erdhalovi. In naposled celoten Beartown. Po drugi strani pa tako kot vselej ob propadu že vznikajo čisto majhni, drobceni brstiči optimizma, svetlejše prihodnosti. Neuničljivo prijateljstvo med Ano in Mayo. Novoodkrito prijateljstvo med Bobom in Amatom. Okrevajoča hokejska ekipa, ki se »seli« v Hed. Počasi. Postopoma. Konec vseeno pusti več vprašanj kot odgovorov, zato že mrzlično berem Mi proti vam, da izvem, kakšno prihodnost je Fredrik Backman predvidel za to majhno mestece.
»Some people say hockey is like religion, but that's wrong. Hockey is like faith. Religion is something between you and other people; it's full of interpretations and theories and opinions. But faith … that's just between you and God. It's what you feel in your chest when referee glides out to the center circle between two players, when you hear the sticks strike each other and see the black disk fall between them. Then it's just between you and hockey.« Fredrik Backman: Mi smo medvedi
Kot še eno genialno potezo pisatelja dojemam to, da zgodbe ni napravil hollywoodske. Po posilstvu se mi je namreč zdelo, da bo vse vodilo le še do ene katastrofe in na zadnjih straneh sem bila povsem prepričana, da bosta umrla bodisi Maya, bodisi Kevin. V hollywoodski verziji bi Maya streljala. V Backmanovi ne. Prav to zgodbo naredi veliko bolj realistično. V resničnem življenju namreč redko doživimo zadoščenje (uboj oziroma umor sicer težko racionalno opredelimo kot zadoščenje, pa vendar bi verjela, da si žrtev posilstva morda želi prav to).
Briljantni so tudi liki. Ko pisatelju uspe, da kot bralec mestoma sočustvuješ z »zlobnežem«, s storilcem, veš, da je res dober. Ker tudi v svetu nasprotij kot je Beartown ni vse črno-belo in noben lik ni enoplasten. Backmanu je tako s Kevinom res uspelo. Najstniška zvezda hokeja, ljubljenec vseh deklet v mestu, športni up celega mesta, hkrati pa nikdar dovolj uspešen sin, negotov prijatelj … In naposled fant, v katerega se je miselnost »zmagaj in vsemi vse, kar ti pripada« zasidrala tako zelo globoko, posiljevalec.
»Sune nods with both joy and sadness as he sees this. He goes back to his office and closes his door. This evening he'll hold one of his last training sessions with the A-team, and when the season is over he'll go home and – deep down – will wish what we all wish whenever we leave something: that it's going to collapse. That nothing will work without us. That we're indispensable. But nothing will happen, the rink will remain standing, the club will live on.« Fredrik Backman: Mi smo medvedi
Meni ljub je tudi lik Kire/Mire, ki je res taka volčja mati, kot jo imenuje Maya. Požrtvovalna, uporniška, taka, ki se požvižga na pravila Björnstada in ki je v življenju doživela toliko tragike, da ne moreš verjeti, da še sploh stoji, pa vztraja dalje. In Amat, krasen lik, skoraj preveč krasen, da bi lahko obstajal v resničnem svetu. Prijazen, srčen, idealen sin, lojalen prijatelj. Fant, ki namesto točno tega, kar si že celo otroštvo želi, izbere moralnost, resnico. Enako Benji. Lik, ki ga želiš objeti, pa veš, da ti ne bo pustil. Spet karakter, ki namesto udobja in ugodja izbere resnico, četudi za ceno prijateljstva.
Mi smo medvedi je bil čustveni vrtiljak. Čudovita knjiga, za katero sem neskončno hvaležna, da mi je prišla pod roke. Toliko tem, toliko vprašanj, toliko bolečine, upov, želja …
Fredrik Backman je genij.
Comments