Backmanova Tesnoba do roba spet prinese tisto znano kombinacijo humorne pronicljivosti in življenjskih vprašanj, zavitih v avtorjev edinstven slog. Roman me je v slovenščini najprej navdušil z res estetsko naslovnico (običajno imajo v tujini »vedno« lepše naslovnice), ki odlično povzame glavne motive romana, zatem pa pritegne tudi sama zgradba romana, ki vključuje preplet zgodb različnih posameznikov ter transkripte policijskih zaslišanj. Vsebina ni neznana, bistvo se nam razkrije že v opisu, ki nam obljublja komedijo zmešnjav (in res, ves čas branja sem imela v mislih Ionescovo Plešasto pevko).
»Rada pa bi mu povedala tudi, da je gospodarski sistem, v katerem je vse življenje delala, trenutno največji svetovni problem, saj smo mu dali preveč moči. Pozabili smo, kako pohlepni smo, predvsem pa to, kako šibki smo. In zdaj nas drobi.«
Tako se znajdemo v drami s talci. Dva para, ena prezirljiva bogatašinja, prismuknjena starka, nepremičninska agentka, ki je ni, zajec in precej nevešč bančni ropar. Temu dodamo še havajske pice, balkon s pogledom na most, ognjemet in otroško risbico, ki je nihče ne zna dešifrirati, pred nami pa se razkrije nova Backmanova mojstrovina. Ta se na videz res bere preprosto, tu in tam se pa tudi zares nasmejiš, a še bolj pomembno in bolj boleče pa je to, kar Fredrik skrije v ozadje. Najprej vprašanje samomora in tega, ali so preživeli res oprani vsake krivde in je skok v smrt povsem individualno dejanje. Zatem težo krivde, ki ne pusti živeti. Zakonske težave – take, ki smo jim priča »na začetku«, ko zaljubljenost še ni minila, take, ki se zgodijo, ko le še sobivamo in ustvarjamo skupne projekte ter take, ki nas zajamejo, ko ostanemo sami. Po sili narave ali poželenja.
»V resnici seveda ljudje, če bi bili res tako srečni, kot so videti na spletu, ne bi toliko časa viseli na njem, saj nihče, ki se ima zares dobro, ne zabije pol dneva za to, da fotografira samega sebe. Vsakdo lahko goji mit o svojem življenju, če ima dovolj gnojila, in če je torej trava na drugi strani ograje videti bolj zelena, je to najbrž navadno sranje. Kar sicer ničesar ne spremeni, kajti zdaj že vemo, da mora biti vsak dan nekaj posebnega. Vsak dan.« Backman: Tesnoba do roba
Ne samo v težave malega človeka, Backmanovo pisanje dregne tudi v globalne teme kot so krhkost bančništva, ekonomske neenakosti, homoseksualnost, tradicionalne spolne vloge in podobno. V temelju pa je tesnoba. Tesnoba, ki jo vsak od likov v romanu doživlja zaradi svojih razlogov in po svoje, a hkrati tesnoba, ki prav vsakega otežuje na enak način. Pojem, ki se zdi sodobna duševna bolezen, skoraj ne več bolezen, ampak stalnica, s katero zvečer, utrujeni pod težo dneva in v strahu pred prihodnjim, odhajamo v posteljo. Psihoanaliza bi o tesnobi v okviru borderline osebnosti in patološkega narcisizma znala povedati še kaj, pa se v to ne bomo poglabljali, saj je občutenje brezupa, nesmisla, brezizhodnosti in obremenjenosti, za katero se nam zdi, da nas bo zasipala, v realnosti epidemije še kako poznano. Strokovno so to psihologi poimenovali pandemska izčrpanost, v resnici pa ne gre za nič drugega, kot staro, znano tesnobo, ki se širi še hitreje kot virus.
Izvrstni so tudi liki, izstopa pa predvsem Zara. Bogata bančnica, ki na oglede stanovanj hodi kot v živalski vrt, zato, da lahko vidi prostore, ki jih ljudje urejajo z istimi rokami, kot jedo. Fina gospa, ki nad "proletarci" viha nosove, v restavracijah naroča le lupinarje, ki se jih umazane roke ne morejo dotakniti ter v svoji samoti na ves glas posluša heavy metal. Karikatura bogatašev, hkrati pa izjemno globok lik, ki se tokom zgodbe najbolj razvije in videti je, da je naposled prav zajcu uspelo otajati srce te ledene kraljice.
Na drugačen način se te dotakne tudi odnos med Rogerjem in Anno-Leno, ki sta vse prej kot to, kar izgledata. Anna-Lena ni poslušna, podrejena in malce omejena ženska in Roger ni brezobzirni investitor v stanovanja. Oba sta vsak na svoj način žrtvovala del sebe, da bi svojega partnerja osrečila, četudi za ceno sebe. Rezultat ni srečen, miren zakon, ampak prazna lupina, ki se polni zgolj z obiski Ikee in mrzličnim obnavljanjem stanovanj. Do drame s talci, ko njun odnos poči. Pod kamnitim zidom, ki sta ga zgradila med seboj, skrivajoč svoje bolečine, pa se ne razkrije prepad, ampak ta simbolni Backmanov most, ki ju znova poveže.
»Govorite, kot da bi bil vesel, če se ljudje ločujejo. Nihče ne more iti na dva tisoč ogledov stanovanj, ne da bi mu postalo jasno, da je na svetu več ljubezni kot njenega nasprotja.« … »S čim pa to utemeljujete?« Zajcu so zatrepetali uhlji. »Z vsemi stanovanji, ki niso naprodaj.« Backman: Tesnoba do roba
Kljub težkim temam, ki jih komična drama s talci obdela, pa je konec simpatično optimističen, krivda je oprana, bančni ropar pa izgine. Konec dober, vse dobro. Samo vprašanja, ki jih je vate zavrtal Backman, še ostanejo. Fredrik Backman je genij, tretjič.