Japonska literatura je nekaj posebnega. Nič kaj se ne dogaja, spremljaš like, ki opravljajo vsakdanje obveznosti, so večinoma sami in nekako osamljeni, tu in tam se s kom srečajo, morda tudi ljubezensko zapletejo, veliko pijejo (predvsem sake ali pa, tega ne bi pričakovala, pivo) in precej jedo (večinoma jedi, za katere slišiš prvič, a vse se zdijo precej okusne in za ljubitelje tujih kuhinj nedvomno privlačne). Morda bi kdo rekel, da je zaradi tega japonska literatura dolgočasna, pusta, pa ni. Vedno znova berem japonske romane in ob tem razmišljam, zakaj, če pa se nič ne dogaja. Ne vem, a prav to je fantastičnost japonskih piscev. Bereš jih, ker te posrka v vsakdan protagonistov, ker do konca z zadržanim dihom čakaš, da se bo nekaj zgodilo. Včasih, predvsem v delih, ki bi jim pripisali oznako magičnega realizma, se, ampak večinoma se ne. Kljub temu pa branje zaključiš pomirjen, napolnjen z vtisi in razmišljujoč o tem, kaj ti je želel avtor oziroma avtorica sporočiti.
V teh dneh sem dokončala Aktovko Hiromi Kawakami, ki sem jo uvrstila v svoj oktobrski bralni načrt. Krajša zgodba, zgrajena na motivu odnosa med skoraj štiridesetletno Tsukiko in njenim bivšim profesorjem japonščine, ki ga Tsukiko kliče zgolj 'profesor'. Srečata se pri točilnem pultu v lokalnem baru, kjer oba naročita povsem enake jedi. Pitje sakeja in uživanje ob posebnih japonskih prigrizkih ju združi in tako se dobivata dlje časa. Nikoli dogovorjeno, vselej slučajno, vselej kot bi šlo zgolj za skupno sedenje ob točilnem pultu. A v osamljenosti in čudnih navadah obeh se nekaj premakne in počasi srečanja postajajo vse manj naključna in tradicionalna japonska hierarhija, ki strogo definira obnašanje med posamezniki različnih starosti in poklicev, se počasi raztaplja. Naposled ostane samo aktovka.
»Na primer tega,« je rekel, medtem ko je razvezoval vrečice. Segal je vanje in iz njih jemal kopico baterij. Na vsaki je s črnim flomastrom pisalo bodisi 'brivnik', 'namizna ura', 'radio', 'svetilka' ali pa kaj drugega. V dlan je vzel baterijo velikosti C: »Tale baterija je iz leta, ko je divjal tajfun z zaliva Ise. Nenavadno močni tajfun je privršel tudi v Tokio in čez poletje sem izrabil baterije v žepni svetilki. Tale je ena od tistih, ko sem kupil svoj prvi kasetofon. Potreboval sem osem takšnih baterij C in še te so se hitro izpraznile. Tako pogosto sem si vrtel kasete z Beethovnovimi simfonijami, da sem jih porabil v nekaj dneh. Vseh osem nisem mogel shraniti, tako da sem se odločil, da bom samo eno. Zaprl sem oči in izbral na slepo.«
Če nekdo z Aktovko prvič stopi v japonsko literaturo, me bo gotovo vprašal, če se mi je zmešalo. Za nas, Zahodnjake, ki obožujemo napeto branje, nizanje dogodkov, akcijo, strastne ljubezenske zgodbe in podobno, je branje Aktovke trpljenje. No, morda zame malo manj, saj se tudi študijsko ukvarjam s preučevanjem značilnosti različnih kultur in posledično lažje razumem japonsko kulturo, a za povprečnega bralca je japonska literatura težka. Tako jo marsikdo opiše. Povsem razumem, a vabim, da ji daš priložnost. Se poglobiš v like, ki jih običajno ni veliko in jih lahko res dodobra spoznaš. Da se potopiš v japonsko kulturo, dojameš vsa prefinjena pravila, ki veljajo v obnašanju, japonske družine, ki so na nek čuden način ločene, posameznike, ki so 120 % predani delu ter svoje frustracije utapljajo v pogostem in prekomernem pitju, japonsko ljubezen do hrane in sakeja ter priljubljenost planinarjenja – sploh to se kot motiv pojavi pri več avtorjih in je očitno zelo popularno.
Skozi zahodnjaška očala je torej Aktovka čudna, a nežna. Navsezadnje še vedno gre za ljubezensko zgodbo, ki pa je podrejena individualnosti japonskega posameznika, pravilom, vezanim na hierarhijo, starostnim in statusnim razlikam ter preprosto dejstvu, da izražanje čustev očitno ni japonska močna točka. Prav ta mešanica čudnosti in nežne zgodbe me v Aktovki prepriča in navduši. Po branju, ki ni preveč zahtevno, saj so povedi zlahka berljive, večinoma krajše in mestoma celo enostavčne, nekako odrezave, brez dolgega opisovanja, kot smo vajeni, sem o delu še dolgo razmišljala. Najbolj o tem, kako drugače bi se zgodba o ljubezni med šolarko in njenim profesorjem brala, če bi jo napisal evropski ali ameriški pisatelj. In o tem, kakšna škoda je, da tako malo berem(o) dela tujih avtorjev – prevodna dela mainstream avtorjev iz ZDA, Velike Britanije in Evropskih držav morda še že, kaj drugega zelo redko. Branje »nezahodnih« avtorjev – nova novoletna zaobljuba?
»Kadar pomislim, s kom sem se družila, preden sva si s profesorjem postala blizu, mi nihče ne pade na misel. Bila sem sama. Sama sem se vozila z avtobusom, sama sem se sprehajala po centru mesta, sama sem hodila po nakupih, sama sem pila. A v profesorjevi družbi se ne počutim nič drugače kot prej, ko sem vse počela sama. Videti je, kot da mi je vseeno, tudi če se s profesorjem sploh ne družim, ampak kadar sem z njim , se počutim – spodobno. Spodobno mogoče zveni čudno. Mogoče bi lahko rekli, da moja navezanost na profesorja spominja na vez med knjigo in oglasno pasico, ki jo raje pustimo na ovitku, kakor da bi jo odvrgli. Profesor bi bil gotovo jezen, če bi izvedel, da ga primerjam z oglasno pasico na knjigi.«
Aktovka ima tako kot marsikatero (post)moderno japonsko delo poteze magičnega realizma. Kot najboljši primer tega bi izpostavila Murakamijevo delo Jaga za divjo ovco (Murakamija tudi sicer zelo zelo toplo priporočam, če te je japonska literatura zamikala) – nič kaj posebni liki, ujeti v japonski vsakdan, a s potezami magije, ki je, kot vse na Japonskem, sprejeta zelo »običajno«. Ženska s čudežnimi ušesi, zgodovinska ovca … Najboljši pridevnik je spet čudno, a čudno na tak način, da preprosto moraš brati naprej. Malce izven konteksta – Murakami me mestoma spominja celo na meni zelo ljubega Čarovnikovega vajenca našega Evalda Flisarja. Aktovka sicer tako izrazitih potez magičnega realizma nima, a se tu in tam Hiromi Kawakami vseeno spusti na nekoliko nadzemeljsko raven.
Hiromi Kawakami je mlada japonska pisateljica, pesnica in literarna kritičarka, prejemnica več kot desetih nagrad ter avtorica celo mednarodno nagrajene zgodbe Aktovka, ki ima v angleškem prevodu kar dva naslova: The Briefcase in Strange weather in Tokyo. Verjamem, da bomo o avtorici še veliko slišali, sploh glede na trend zadnjih let, ko delčki japonske kulture, kot je recimo hrana ali japonske mange, vse bolj vztrajno prodirajo v naše okolje. Prepričana pa sem tudi, da se bo vidno vpisala v literarni zemljevid, saj že sedaj literarni kritiki njenim delom rišejo vzporednice z Lewisom Carrollom, avtorica sama pa je omenila, da ji navdih predstavljata predvsem Gabriel Garcia Marquez in J. G. Ballard.
»Človek v svojem življenju prej ali slej komu povzroči nekaj težav.«
Če se morda v prihodnjih dneh usmeriš v kaj književnega in japonskega, naj ti na hitro zaupam še nekaj informacij o japonski družbi, ki ti bodo morda pomagale pri razumevanju (ne)dogajanja. Sodobna japonska družba je, vsaj gledoč njihov kapitalizem, izjemno uspešna, kar je posledica tega, da so Japonski kljub modernizaciji v vsakdanu še vedno ohranili tradicionalne navade, pravila in načine vedenja. V preteklosti je bila njihova družba osnovana na ie-jih – gospodinjskih enotah. Gospodar ie je bil dolžan poskrbeti za vse člane ter vse vidike njihovega življenja, pripadnost ie pa je bila celo nad sorodstvenimi vezmi. Ko se je hči poročila, je postala del drugega ie in njena stara družina za njeno življenje ni imela več nobenega pomena. Struktura ie se je s pojavom kapitalizma prenesla v japonska podjetja, japonske šole in druge institucije. Direktor podjetja je tako »gospodar« ie, ki poskrbi za vse vidike delavčevega življenja – za bivališče, šolanje njegovih otrok, hobije njegove žene, prostočasne aktivnosti ter naposled celo pogreb. Tako gre lažje razumeti osamljenost samskih Japoncev – njihovo življenje pretežno sestavlja delo in, če že, druženje s sodelavci, zunaj tega pa kaj več ne obstaja (niti za to ni časa, dela je namreč precej, saj se mora vsak ie truditi, da je vse boljši, uspeh ie pa je odvisen od truda prav vsakega delavca – ti so tako v zameno za direktorjevo skrb moralno obvezani delati po svojih najboljših močeh). Najbolj očitna značilnosti te poteze japonske kulture je njihov način predstavljanja. Če se pri nas predstavimo: Zdravo, jaz sem X, sem sociologinja, bodo na Japonskem rekli: Zdravo, jaz sem Y, pripadam podjetju/univerzi/šoli Z.