No, pa spet ne vem, katere knjige bi uvrstila med letošnje najljubše, saj se mi zdi vsaka, ki jo berem v zadnjem mesecu in pol, več kot vredna tega naziva. Hči Španke še posebej. Vem, da je bilo o tem presunljivem romanu povedanega in zapisanega že mnogo, če pobrskaš po blogih in profilih knjigoljubk, najdeš res izvrstne zapise, intervjuje, predloge za raziskovanje …
Hči Španke je izjemno močno delo, ki pa ga avtorica Karina Sainz Borgo vplete v tako zelo čudovit jezik in v slog, da se bralcu prebudijo prav vsi čuti. Izmenjevanje otroških spominov glavne junakinje Adelaide Falcon z grozo, v kateri se protagonistka nahaja, ustvari prav poseben senzoričen čar. Takšen, da kar okušaš nenavadne jedi venezuelskega podeželja (želvja pita, recimo, hm …), se potiš v zadušljivi vročini ali se živo sprehajaš po venezuelskih ulicah. Ki so bile v Adelaidinem otroštvu še odete v marmor, sijoče in blaženo nevedne o katastrofah, ki prihajajo. Vsebina romana je precej preprosta, saj je v ospredju protagonistkino soočanje s situacijo, njene misli, strahovi in razpetost med »prav« in »preživeti«. Adelaido spoznamo ob njenem pokopu matere, prav tako Adelaide, nato pa jo spremljamo ob njeni borbi za preživetje v bloku nekje v Caracasu, od koder opazuje postopno, krvavo propadanje lastne države. Razplet je … izjemen. Tragičen, boleč, moralno vprašljiv, a neizbežen. Preživetje namreč ne pušča finih razprav o tem, kaj se spodobi in kaj ne.
»Ukradli so vazo in sedem črk iz epitafa. Z nagrobnika Adelaide Falcon so izpulili celotno besedo »Počivaj.« Besedi »v miru« pa sta ostali kot dolg, ki ga ne bo nikoli nihče poravnal. Manjkal je tudi priimek in pa soglasnik iz imena vasi, kjer se je rodila in kjer sem med odraščanjem tudi sama prebivala. Izpulili so jih eno za drugo, tako da so ostale samo ugasle črke, izjecljane, tako kot F v imenu Falcon na napisu gostišča mojih tet. Ko smo izgubljale, smo izgubile celo lastna imena. Onidve in midve: Falconove, kraljice sveta, ki se je zvijal v smrtnih krčih.« Karina Sainz Borgo: Hči Španke
Roman odstira realnost politične situacije v Venezueli – sama sem imela občutek, da je dogajalni čas nekje v preteklosti, sicer ne tako daljni (protagonistka uporablja računalnik in mobilnik), a sem v nekem intervjuju z avtorico zasledila, da namerno ni želela natančno navesti dogajalnega časa, prav tako pa ni konkretno omenila imena nobenega od političnih akterjev. Kar je genialno. Brezčasna zgodba o razpadu države kjerkoli in kadarkoli. Čeprav temperament, vonji, barve in vročina Venezuele ter Caracasa, ki so iz pisanja jasno razvidni, vsekakor zaslužijo omembo. Izjemna se mi zdi tudi avtoričina ideja, da je pokop Adelaidine matere pravzaprav metafora za pokop lastne države.
Potem pa še motiv metulja monarha. Prelepega metulja v črno-oranžnih barvah, ki kraljuje na bluzi Adelaidine matere. Njegovo ime pomeni »sleepy transformation«, torej neko zaspano preobrazbo, kar opisuje njegov proces metamorfoze, ki poteka med monarhovo hibernacijo. Ne vem, ali je Karina Sainz Borgo ta motiv (bolj simbol) umestila zanalašč ali ne (upam si reči, da ja), ampak prav metulj monarh je neverjetno dober simbol za Adelaidino soočanje s situacijo in njeno postopno preobrazbo v Hči Španke. Da, zaspano, ker je Adelaida ob grozotah, trpljenju, lakoti in strahu zaradi trenutne politične in gospodarske situacije v Venezueli tako kot drugi prebivalci povsem otopela.
»Peš sem se spustila sedem nadstropij niže. Ko sem prišla na urgenco, je neka ženska tam jokala na ves glas. Bila je hči tistega obstreljenega moškega, ki sta ga bolničarja pripeljala na bolnišnični postelji brez rjuhe. Umrl je, še preden so prišli do operacijske dvorane. Izsekavali so nas kot drevesa v gozdu. Pobijali so nas kot pse.« Karina Sainz Borgo: Hči Španke
Še ena perspektiva si zasluži omembo – vidik matrifokalne, matriarharne kulture, v kateri središče družine predstavljajo močne, temperamentne venezuelske ženske, moški pa se ob odhodu niti ne trudijo pretvarjati, da odhajajo po cigarete, kot to opiše avtorica. Ta vidik bi si zaslužil povsem svojo analizo, enako pa velja za poglabljanje v venezuelsko politično in zgodovinsko situacijo, ki mu, če preberete Hči Španke, ne boste mogli uiti.
»V tej deželi so ženske vedno same rojevale in vzgajale otroke moških, ki se jim ni ljubilo niti pretvarjati, da morajo skočiti po cigarete, preden so izginili.« Karina Sainz Borgo: Hči Španke
Trenutno politično situacijo v Venezueli zaznamuje njena razpetost med dva politična rivala, ki sta prepričana, da sta legitimna voditelja države. Zadnjih 20 let je Venezuelo zaznamoval socialistični režim pod Hugom Chavezom, ki ga je po smrti leta 2013 nadomestil Nicolas Maduro. Kmalu za tem se je država začela rušiti sama vase – zmanjkovati je pričelo osnovnih življenjskih potrebščin, v tujino pa se je posledično odselilo več kot 5 milijonov ljudi. Ob tem se je razklalo tudi državno vodstvo, ki se je razdelilo na Madurove podpornike ter na pripadnike politike Juana Guaidoja, ki se je v začetku prejšnjega leta kljub drugačnim volilnim rezultatom razglasil za predsednika. Guaido je dobil podporo več kot 50 držav, a trenutno najmočnejša venezuelska institucija, vojska, ostaja zvesta Maduru, Venezuela pa tako ostaja na milost in nemilost prepuščena odločitvam vojaške diktature, uličnih tolp, mafijskih združb in lastne iznajdljivosti.
Intervju z avtorico, ki ga res res priporočam, najdeš na naslednji povezavi.
Jedrnat opis venezuelske politične situacije na naslednji povezavi.