V zadnjem času me japonska kultura izjemno fascinira in kar naprej posegam po japonskih avtorjih, ker pa sem z Eleno Ferrante letos odkrila še briljantnost italijanskih piscev, se mi je zazdel roman o Japonski izpod rok italijanske pisateljice kot poslan iz nebes. Kar Telefon v vetru na nek način tudi je.
Nežna, sramežljiva zgodba o osmišljanju življenja po tragediji, celjenju ran z ljubeznijo, edinstvenosti žalovanja, ki nikdar zares ne mine in vprašanju materinstva »po otroku«. Telefon v vetru je vse to in še več. Avtorica Laura Imai Messina je roman osnovala na tragični naravni nesreči, ki je leta 2011 prizadela Japonsko. Morda se vam v mislih naslika Fukušima, pa je Laura namerno ne omeni, z željo, da zgodbo pokloni vsem preostalim žrtvam potresa in cunamija. Katastrofa v Fukušimi je bila namreč le del veliko večje in hujše tragike, ki je dan prej zajela obširna območja celotne Japonske in jo pahnila v največjo krizo po II. svetovni vojni. Zaradi podvodnih tektonskih premikov je najprej prišlo do potresa, ki je presegel vsa pričakovanja in dosegel magnitudo 9.1, slednji pa je v roku ene ure povzročil še uničujoč cunami, ki so ga merilne postaje podcenile, več kot 40 metrov visoki valovi pa so pod seboj pokopali celotna mesta, ribiško opremo odložili na vrhove stolpnic in hribov ter najbolj boleče, s seboj vzeli življenja skoraj 16 000 ljudi, od tega jih je nekaj tisoč še vedno pogrešanih, precej Japoncev pa je za posledicami katastrofe umrlo tudi v sledečih šestih mesecih.
»Otroci dojemajo srečo kot stvar. Recimo vlakec, ki gleda iz košare, folijo, v katero je zavit kos torte. Ali pa kot fotografijo, na kateri vsi občudujejo le njih. Za odrasle je vse bolj komplicirano. Sreča je uspeh, delo, moški ali ženska, vse neoprijemljivo in zahtevno. Ko je in tudi ko je ni, postane sreča predvsem to – beseda.« Laura Imai Messina: Telefon v vetru
V romanu Telefon v vetru spoznamo Yui, ki je v katastrofi izgubila mati in hči. Radijska voditeljica, Yui, po njuni smrti skuša osmisliti svoje življenje, tragična izguba pa na njej pušča fizične posledice. V etru gostobesedna, sicer pa tiha Yui le s težavo diha in je, novo upanje za to, da bo nekoč bolje, pa ji vlije vest o telefonski govorilnici nekje na Japonskem, kamor romajo ljudje z vseh koncev z željo, da bi govorili s svojimi umrlimi. Da bi se pogovarjali, tako, preprosto, kot bi svojo mamo, svojo ljubico, svojega dedka ali celo svojega psa poklicali po telefonu, mu povedali, kaj se nam je zgodilo v službi, kako smo v trgovini razbili jajca in kako nas je pri hoji po pločniku poškropil mimovozeči avtomobil. Yui se h govorilnici poda tudi sama, v cvetočem vrtu ter ob zvenu obmorskega vetra pa se začne njen proces celjenja. Ob tem spozna Takeshija, ki je zaradi bolezni izgubil ženo in njuna sedemurna vožnja do govorilnice nekajkrat mesečno postane obred.
»V rokah so držali telefone in gnalo jih je nesorazmerno zaupanje v tehnologijo, kot bi se vrnili v otroško stanje, v leta, ko je meja med strahom in vznemirjenostjo zabrisana. Ko se je morje lotilo zemlje in se ni ustavilo, vse dokler ni prišlo do vznožja gore, je vladala le tišina.« Laura Imai Messina: Telefon v vetru
Roman tankočutno odkriva stiske žalovalcev, fizične bolečine in slabosti, ki jih doživljajo, koščke spominov na umrle, ki nepovabljeni priplavajo v zavest, težke sanje, ki znova odprejo rane, vprašanja »Kaj, če …«, pa spet redke trenutke smeha, sproščenosti, celo sreče. Ob Yuini in Takeshijevi zgodbi preberemo še zgodbe drugih obiskovalcev govorilnice in skupaj z njimi odkrivamo, kako tanka je meja med resničnim in duhovnim in kako naši preminuli še vedno ostajajo z nami, spremljajoč vsak trenutek našega življenja.
»V tej izolaciji je Yui odkrila, da se je naučila še ene pomembne reči – dovolj je človeka zamolčati, da bi ga ukinili za vselej. In zato je bilo pomembno spominjati se dogodkov, govoriti z ljudmi, govoriti o ljudeh. Poslušati ljudi, kako govorijo o drugih ljudeh. In tudi pogovarjati se z mrtvimi, če je bilo potrebno.« Laura Imai Messina: Telefon v vetru
Pogovori v govorilnici pokažejo, da rek »o mrtvih samo dobro« le omejuje, saj spoznamo žalovalce, ki se celijo z obtožbami, posameznike, ki svoj spomin na umrle ohranjajo s pripovedovanjem pokojnikovih kapric in lastnosti, ki so jih spravljale ob živce in ob tem spoznamo, da žalovanja ne gre ukalupiti v faze, ga secirati in popredalčkati v smiselne modele. Čeprav združeno v smrti, ki je neizbežna in ena sama, je vsako žalovanje edinstveno in naj bo še tako noro, smiselno. Kot Telefon v vetru.
»Odkar se je preselila v Tokio, je vsakodnevno srečevala ljudi, ki so se kotalili kot pokvarjene igračke: držali so se ob robu gneče, ob obronkih življenja milijonov drugih, ki so si vsak dan ob isti uri nastavili budilke, se vestno postavili v vrsto na peronu, sinhrono vstopali in izstopali iz metroja, in ničkolikokrat izrekali jutranji pozdrav ohayo-gozaimasu ter se zvečer poslavljali z otsukaresama-deshita, požirali lastno slino in slino drugih, se sesedali in spet vstajali na končnih postajah zadnjega vlaka, in spet in spet.« Laura Imai Messina: Telefon v vetru
Četudi je Telefon v vetru resničen in ga lahko, kot avtorica opozori v končnih opombah, tudi finančno podpremo, pa je hkrati le metafora, le simbol za to, da morda smrt ni tako dokončna kot se zdi. Morda mrtvi v govorilnici ne bodo odgovarjali, morda bo zanje odgovarjal veter, morda pa bomo v pogovoru z njimi vseeno začutili, da kljub izgubi nismo votli, saj nas spomin nanje in njihova nežna prisotnost še vedno napolnjujeta.
»Pa vendar je bila Yui iskrena, utrujeni obrazi so ji bili najbolj privlačni.« Laura Imai Messina: Telefon v vetru
Roman se bežno dotakne tudi vprašanja materinstva. Yui, mati, ki je izgubila svojo hčerko ter v svojem stanovanju še vedno opaža sledove temperamentne malčice ter vodi miselno evidenco vseh obveznih otroških cepljenj, se namreč sooči s tem, kako biti po smrti svojega otroka spet mati. Je to sploh možno? Je materinska ljubezen omejena, morda umre z otrokom? Tudi to vprašanje nežno razblini bellgardijski veter ob telefonski govorilnici in konec romana je kljub težki tematiki nekako optimističen. Življenje »po« obstaja.
»Življenje te je izčrpavalo, sčasoma je ustvarjalo neštete razpoke, krhkosti. Toda prav te so bile tiste, ki so odločale o usodi slehernika, ki so ti dajale voljo, da greš naprej, da vidiš, kaj se bo zgodilo malo naprej od točke, kjer trenutno si.« Laura Imai Messina: Telefon v vetru
Telefon v vetru je čudovito branje, polno tistih temeljnih vprašanj, polno opominov bralcu, naj ne pozabi, kaj je v življenju zares pomembno. Težko zgodbo tu in tam razelektrijo posebne strani, ki služijo kot opombe, v katerih izvemo, katera glasba se je predvajala ob nekem dogodku, kaj je imela Yui oblečeno, avtorica pa nam prikaže tudi sezname spominov in najljubših opravil matere in hčerke ter natančne bibliografske podatke neke ilustrirane enciklopedije. Ob tem se spretno prepletata počasna, posebna, skrivnostna in samosvoja japonska kultura ter italijanski slog avtorice, po rodu Italijanke, danes živeče na Japonskem. Zakaj italijanski slog? Vsakdo, ki je bral kako delo indigenega japonskega avtorja ve, da Japonci pišejo na drugačen način kot zahodnjaški avtorji, manj je opisovanja, razmišljanja in zahodnjaškega racionalnega analiziranja, kar številne bralce zmoti in žal odvrne od japonske literature. Zato je Telefon v vetru izvrstno vstopno čtivo v japonski svet, saj na nam bližji način predstavi to res izjemno in bogato kulturo z vsemi njenimi bento boxi, varovanjem zasebnosti, sramežljivostjo, individualizmom, težavnostjo izražanja čustev in jasno določenimi hierarhijami.
Telefon v vetru je preprosto mnogoplasten. Je priročnik za žalovalca, spomenik žrtvam velikega japonskega cunamija, zgodba o celjenju ran, zgodba o prebujajoči se materi, zgodba o nežni, sramežljivi bolezni. Zgodba o Japonski skozi evropske oči. Zgoda o tem, kaj šteje.
Roman Telefon v vetru je povsem sveža literarna poslastica, izdana pri Založbi Vida, najdete pa ga lahko na naslednjem naslovu. Založbi najlepša hvala za recenzijski izvod!