Penelopino prejo oziroma Penelopiad v izvirniku (saj veste Odisej + Penelopa - Odiseja, Odisejada - Penelopiada …) sem slučajno zasledila v karantenskem knjižničnem kupčku pri @vonjpoknjigah. Ne vem, zakaj sem opazila prav to tanko knjižico, a ker sem nedavno prebrala Deklino zgodbo in Testamente, me je priimek Atwoodove najbrž kar podzavestno poklical.
Gre za kratko delo, ki ga je težko uvrstiti v en žanr ali eno literarno zvrst. Je malo drame, malo biografije, nekaj poezije, nekaj proze. Seštevek je fenomenalen. Znova nastopijo dekle. Nekoliko drugače kot v Deklini zgodbi, a Atwoodova se tudi v Penelopini preji potrudi, da najde neme glasove, like, ki so bili v zgodovini (ali v Homerjevem izročilu v tem primeru) zapostavljeni, utišani in krivično predstavljeni. Margaret jim zato prepusti ves oder.
Penelopina preja je reinterpretacija klasičnega mita o Odiseju in Penelopi. Odisej po koncu trojanske vojne tava po morju, se naslaja nad ženskami vseh vrst in se ponaša z vselej novim junaškim dejanjem, njegova žena Penelopa pa se doma vrsto let otepa nadležnih snubcev, ki bi se radi polastili premoženja. Da bi jih pretentala in si kupila čas, obljubi, da se bo za enega od njih odločila takoj, ko tastu splete mrtvaški prt. A kar čez dan naplete, ponoči razpara in prt ni nikdar končan … Nato se Odisej vrne, v pravljičnem izzivu premaga vse snubce, jih pobije in za finale obesi še dvanajst Penelopinih dekel. Vas kaj zmoti?
Atwoodova v ospredje postavi Penelopo in dvanajst visečih dekel. Neverjetno je, kako simbola dekle in obešanja sovpadata in kako ob branju Penelopine preje, če si prej bral tudi Deklino zgodbo, kar vidiš rdeče obleke gileadskih dekel plapolati na vešalih, ki so sedaj nekoliko antična, pomešana z grškimi bogovi, vinom in obilnimi gostijami.
Avtorica začne s pronicljivim uvidom – le kaj je v resnici razmišljala Penelopa in zakaj je moralo dvanajst dekel umreti. Stopimo v sodobni Had. Grški bogovi spijo, umrli ob vsaki priložnosti zatavajo v naš svet in se navdušujejo nad liposukcijo, elektriko in drugimi novotarijami. Tudi Penelopa, ki pa noče pozabiti krivice, ki ji jo je storil Homer s svojo enostransko pripovedjo o Odisejevi vrnitvi. Zato pove svojo različico. Ki je revolucionarna.
Atwoodova v Penelopino pripoved vpleta druge grške mite, iz naše podzavesti vleče spomine na antične zgodbe ter grške bogove, se spogleduje s feminizmom (čeprav sama zatrjuje, da to ni res, saj stoji na stališču, da pripoved z ženskega zornega kota ne pomeni nujno feminizma – kar je seveda res in danes večkrat spregledano), bistro vstavlja antropološke poante in teorije ter si privošči svobodo v sestavi literarnega konflomerata. Penelopa govori v prozi, dekle skoraj zlovešče bdijo kot zbor, Odisej se pojavi v sodobnem dramskem zapisu …
Ženske, sicer okraski v Homerjevem delu, pri Margaret dobijo tridimenzionalno obliko in na simbolni ravni gladko pometejo z moškimi liki. Krivda, s katero obešene dekle naposled oponesejo Odiseju, pa Penelopino prejo, ki jo gre brati tudi kot simpatičen, novodoben mit, postavi na novo raven – kot spomenik vsem preslišanim in spregledanim ženskim likom, ki so v literaturi (ali dejanski zgodovini) tako ali drugače predstavljale le stransko vlogo, »gospodično v stiski«, objekt poželenja, grešnega kozla ali katerokoli drugo verzijo, ki ustreza »mainstream« diadi moški-ženska. Ni samo Deklina zgodba presežek, vrhunska je v resnici sama Margaret Atwood.
Kaj je pri spletanju in paranju mrtvaškega prta gnalo Penelopo in zakaj je moralo dvanajst najmlajših in najlepših dekel umreti, ne povem, raje povabim k branju.