Margaret Atwood: Zadnji človek

Zadnji človek ni za branje med pandemijo koronavirusa. To sem ugotovila šele malce pred koncem, ampak je bilo prepozno in čuden občutek preroškosti Atwoodove, ki je roman začela pisati leta 2001, me ni zapustil niti po branju.

Zadnji človek, Oryx in Crake v izvirniku (saj veš, oriks je taka krasna žival iz družine kopitarjev, kosec je pa izjemno zanimiv ptič – zakaj ti imeni, izveš v romanu), je dober. Res dober, verjetno za nekoga, ki ima malce raje ZF kot jaz, odličen. Morda bi mi bil, če bi ga brala kot prvo delo Margaret Atwood, noro všeč. Sedaj pa sem po Deklini zgodbi, Testamentih in Penelopini preji pogrešala žensko perspektivo. In ugotovila, da je prav ta tisto, kar odlikuje Atwoodovo in jo uvršča med genialce. Njena sposobnost, da v besede prelije vse vidike ženskosti – prvinsko moč, ranljivost, tragičnost ženske pozicije v patriarhalnem svetu, nežnost, drznost … Njeni ženski liki, predvsem pa ženske pripovedovalke so nepozabni. To pa uvidiš šele, ko začneš brati Zadnjega človeka – tokrat je narator moški. Jeti, v angleškem izvirniku 'Snowman'.

»Na hitro so sestavljali skupaj dokumentarce s slikami virusa – vsaj izolirali so ga, videti je bil kakor navaden mehek bonbon z bodicami – in komentarji o njegovem delovanju. Kaže, da je supernalezljiv križanec. Lahko pa samo ugibamo, ali je mutacija, ki je preskočila na drugo vrsto ali namerni izdelek.« Margaret Atwood: Zadnji človek

Saj ne, da bi bila zgodba zaradi tega kaj slabša, sploh ne. Ampak manjkala mi je ta ženska karizma, ki jo sicer vnese Margaret. Jeti je namreč malce zdolgočasen, razvajen, včasih celo površinski in velikokrat precej obseden s seksom – lik, s katerim zaradi zgodbe, ki jo spoznaš, sočustvuješ, a nekje v umu ti je še vseeno nekoliko neljub. Ob branju mi je misli ves čas preletaval zaznamek, da moram delo prebrati še čez kako leto ali dve, ko bom malo pozabila na Deklino zgodbo.

»Širile so se teorije zarote: da je to verska zadeva, da so za tem Božji vrtnarji, da gre za zaroto, s katero bi dobili nadzor nad svetom. V prvem tednu so izdajali nasvete, naj ljudje prekuhavajo vodo in ne potujejo, odsvetovali so rokovanje. V istem tednu so veliko govorili o gumijastih rokavicah in maskah za na nos. Ravno toliko učinkovitih, je pomislil Jimmy, kakor pomaranče, prešpikane s česnom, med črno smrtjo.«

Povedati moram tudi, da sem ob prebijanju skozi prvo tretjino knjige skoraj obupala, delo me kar ni in ni hotelo povleči vase in vdala se nisem le zato, ker sem imela knjigo zapisano na svojem bralnem seznamu in bi mi bilo neprijetno, če bi ostalo neobkljukano. Knjižni OCD očitno. Potem pa me je nekje na polovici Jetijevo smiljenje samemu sebi kar ukleščilo in preostanek sem prebrala na mah. Ni pa to novi Huxleyev Krasni novi svet, kot pišejo kritiki. Roman namreč ne pritegne zaradi apokaliptične zgodbe, Zadnji človek je genialen, ker Margaret zadene na tiste prave tipke, resnične in najbolj pereče probleme 21. stoletja, ki jih mojstrsko izolira, 10-krat poveča in postavi v alternativno realnost Zemlje (nekoč ali bolje, nikoli). Samomori, pornografija, onesnaževanje, izumiranje živalskih vrst, gensko spremenjena hrana, igranje boga. Poznano, a samoumevno. Šele v Zadnjem človeku te »stisne«, ko bereš o nečem, kar ti je čudno znano. In potem se ti posveti in te zmrazi. Sploh konec, ko izvemo, kako je Jetijevo človeštvo končalo, ni prijeten – saj pravim, koronavirus, karantena, maske …

Pripoved je retrospektivna - najprej spoznamo Jetija, njegove čudne navade in beremo o zaskrbljujočih, neprijetnih podobah Jetijevega sveta. Potem Jeti, v nekdanjem življenju Jimmy, postopoma predstavi svojo življenjsko zgodbo. Otroštvo v zaprtem znanstveno-raziskovalnem kompleksu, realnost strašljivo naprednega genskega inženiringa, v absurd poglobljene socioekonomske razlike, banalizacija samomorov, marketingzacija smrtne kazni in podobno. Zgodba se zaostruje in preteklost ter sedanjost se vse bolj prepletata. Majhen, majhen kvarnik: Na koncu izvemo, kaj se je zgodilo, ko se je Kosec igral b/Boga in kako mu v resnici kljub še tako izpiljeni tehnologiji ni uspelo ustvariti Koscev, ki bi ne ponovili napak človeške rase. Preberemo namreč, da se je Kosec boril proti evolucijskim nesmislom, recimo religiji in je svoje Kosce programiral tako, da o religiji ne bi razmišljali, je ne razvili in bi je sploh ne potrebovali. A v trenutku, ko jih Jeti za nekaj časa zapusti, si kot Izraelsko ljudstvo, ko se Mojzes poda na Sinaj po Deset zapovedi, izdelajo "Jetijevo podobo" in jo na nek način častijo. Konec Zadnjega človeka na nek način nakazuje na nov cikel, v katerem bo "novo človeštvo" postopoma zdrsnilo v "nov propad". Ta Margaretino sporočilo se mi zdi izjemno - ne glede na to, kako napredno tehnologijo usvojimo in koliko čudes narave si uspemo podrediti, čisto vsega ne bomo mogli nikdar razumeti in obvladati. Margaret, ki ima z religijo izjemno zapleten odnos, kar še najbolje izpričuje Deklina zgodba, tako sporoča, naj se ne igramo, da smo bog. Ker nismo. Napačno razumevanje religije ali njeno podcenjevanje/precenjevanje, pa lahko vodita v katastrofe apokaliptične razsežnosti (no, to sicer ni glavna ideja Zadnjega človeka, je pa močan motiv, ki mi je še posebej ostal v spominu).

Roman, ki bi ga opisala kot mehko znanstvenofantastičnega, apokaliptičnega, predvsem pa družbenokritičnega, bi se naj končal s »cliffhangerjem«. Hm, sama ga nisem zaznala, ker nisem vedela, da je Zadnji človek del trilogije MaddAddam, pa tudi, ker, kljub temu, da ne obžalujem branja, ne nameravam nadaljevati z branjem in me dogajanje po zadnjem prizoru ne zanima. Vsaj zdaj, ko si ne želim ustvarjati še hujših mentalnih scenarijev o tem, kje lahko človeštvo konča. Vsem ljubiteljem ZF, apokalipse, izmišljenih bitij in futurističnih inovacij pa Zadnjega človeka vsekakor svetujem. Lahko bi celo gledali televizijsko adaptacijo, pa je HBO žal prekinil sodelovanje z Darrenom Aronofskym, ki bi serijo posnel - baje bi se naj zgodila še ena adaptacija, nad katero bdi Paramount, ampak bomo videli, ali bo ta prešla od besed na naše ekrane. Če ti bo Zadnji človek všeč, te vsekakor čakata še dve deli trilogij – Leto potopa iz 2009 ter MaddAddam iz 2013.

»Drugi teden je prišla popolna mobilizacija. Na hitro zbrani strokovnjaki za epidemije so zahtevali cepljenje – v poljskih bolnišnicah, v izolacijskih šotorih; cela mesta, potem cela velemesta v karanteni.«

Po branju romana sem malce pobrskala po njegovem ozadju ter prebrala, da je Margaret nekatere dele osnovala na izkušnjah iz svojega življenja – tako gre razumeti predvsem like Jetijevih staršev, ki sta bila znanstvenika. Atwoodova je namreč priznala, da je precej njenih bližnjih sorodnikov znanstvenikov, zato je bila vsakoletna tema božične večerje precej znanstvena – od črevesnih parazitov do spolnih hormonov, miši in vesolja.