Še en roman, ki se mi bo vsekakor vtisnil v spomin. Še en nekonvencionalen, še en, ki gotovo deli bralce, a jih hkrati navduši, o čemer pričajo tudi številke branosti in zanimanje, ki ga je roman zbudil v avtoričini državi, Nemčiji.
»'Na tvoje vprašanje ni odgovora,' je rekel optik, 'nikjer na svetu ga ni in tudi ne izven sveta.'« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Pomaknemo se v majhno nemško vasico Westerwald, tako tipično nemško naselje s slikovitimi hiškami, obdanimi z lesom, vse skupaj pa skrito v zavetje čudovite zelene narave. Tu spremljamo mlado Luise, ki jo tretjeosebni pripovedovalec predstavi skozi tri življenjske mejnike. Mene se dotakne prvi, ki je tudi najbolj tragičen in ki pride prav, ko najbolj zadihaš z vasico. Ob Luisi je osrednja oseba še njena babica Selma, ki je skoraj njena mati, vsekakor pa njena zaupnica, najboljša prijateljica in središče njenega vesolja. Selma, ki je prastara kot svet in je bila tam, ko se je svet gradil. Selma, ki vse ve.
»Ko zapreš oči, tik preden končno izdaviš nekaj zares pomembnega, na primer: 'Ljubim te' ali 'Jaz pa tebe ne'. Ko ponoči pečeš krompirček. Ko zapreš oči, ker je pred vrati nekdo, ki ga nikakor ne želiš spustiti naprej. Ko zapreš oči, ker si se ravnokar otresel hudih skrbi, ker si ponovno našel nekoga ali nekaj, pismo, gotovost, uhan, pobeglega psa, jezik ali otroka, ki se je preveč dobro skril. Vedno znova se nenadoma pojavi ta vtisnjena podoba, ta specifična, edinstvena podoba, pojavlja se kot ohranjevalnik zaslona našega življenja, pogosto ravno v trenutku, ko to najmanj pričakuješ.« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Ki ve tudi, kdaj bo nastopila smrt. In tukaj se srečamo z okapijem, ki v slovenščini nastopa celo v naslovu in krasi res zanimivo naslovnico romana, ki je izšel pri Založbi Vida. Kadar Selma sanja o okapiju, v roku 24-ih ur nekdo umre. Ura gor ali dol. Ko ob začetku romana Selma sanja o okapiju, vasica obstane v času. Prav vsak se obnaša, kot da je to njegov zadnji dan, piše pisma, razkriva dolgo skrite misli in odstira skrivnosti. Le Luise in njen najboljši prijatelj, Martin, se vsaj na videz vedeta, kot da so sanje o okapiju le vraževerje. Dokler ne nastopi katastrofa, ki vasico opazno spremeni.
»Selma je bila višja od večine drugih odraslih in takrat je imela približno šestdeset let, z mojega vidika je bila torej visoka kot nebotičnik in prastara. Zdela se mi je tako velika, da sem mislila, da bi s temena njene glave gotovo lahko videla, kaj se dogaja v sosednji vasi, zdela pa se mi je tudi stara kot zemlja, tako da sem bila prepričana, da je sodelovala pri iznajdbi sveta.« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Nato spremljamo mlado Luise, ki končuje svoj študij in začenja s prvim pravim delom. Med iskanjem Aljaske – psa ali neke daljne, boljše resničnosti, kdo bi vedel – Luise sreča budistične menihe, no, pravzaprav meniha, v katerega se na prvi pogled zaljubi. Sledijo leta dopisovanj, soočanja z »blokadami«, zgrešenih telefonskih klicev in razpravljanj o tem, kako naprej, ki se vsa zgodijo v središču vesolja, v Selmini kuhinji. Več let kasneje majhno vasico spet obišče okapi in za Luise se življenje spet in še enkrat korenito spremeni. Le kuhinja, Selmina kuhinja, še naprej ostaja varen kotiček, medtem ko vsi tako prefinjeno in rahlo humorno predstavljeni liki kot lune krožijo okrog nje.
Ko prebereš zadnjo stran knjige, si želiš, da bi se zgodba nadaljevala. Da bi avtorica pojasnila okapija, da bi pojasnila Luisine blokade, potrese, izolirane zgolj na posamezne hiše. A okapi je odšel in kot bralec veš, da bi vsaka nadaljnja pojasnjevanja le uničila čarovnijo. Prav to me v romanu tako zelo navduši, poseben magični realizem, ki v nekaterih potezah spominja na meni ljubega japonskega, a je hkrati nekaj čisto posebnega.
»'Poskušala sem vse mogoče, da bi to spet pozabila,' je rekla. 'Spomin izgubiš, če ješ najden kruh, si vedel? Tudi to sme poskusila, a ni delovalo. Verjetno zato, ker sem ta kruh prej sama namenoma izgubila. Potem pač ne deluje.'« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Kar pripelje do vprašanja – se vam ne zdi, da precej slabo poznamo sodobne nemške pisatelje? Razbijam si glavo, pa se mi dozdeva, da razen nemških klasikov in tistih velikih imen prejšnjega stoletja, ne poznam nikogar. Če slučajno zamujamo take bisere kot je Selma je sanjala o okapiju, potem je to skoraj greh …
»Špecerist si je priskrbel kavni avtomat in je na vrata svoje trgovine nalepil napis, da ponuja tudi kavo to go, vendar je napis že kmalu snel, kajti nihče ni hotel takšne kave. 'Kam pa naj grem s to kavo?' je vprašala žena pokojnega župana.« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Čeprav roman prevevata magičnost in humor, je daleč od tega, da bi bil preprost. Morda je, če ga beremo takole »na hitr'co«. A če se poglobimo, lahko v okapiju odkrijemo izjemno globoka vprašanja o smislu, o življenju in o smrti. Zdi se, da romani, ki jih izdajajo v Založbi Vida, vsak skozi svoje kulturno okolje prikazujejo svojstven pogled na smrt. Smrt je ista, a hkrati tako drugačna.
Vrhunsko je zame tudi nekoliko posmehljivo vpletanje elementov psihoanalize (starša Mariane Leky sta bila psihoanalitika – jima hči skozi roman postavlja spomenik, ali se bistro posmehuje?).
»Selma je po novem pogosto uporabljala stavke, v katerih sta se pojavljali besedi 'nikoli' in 'vedno', in izgovarjala ju je kot nekdo, ki je živel do konca in si s te točke res lahko ustvari sodbo, kaj je bilo že od nekdaj in kaj nikdar.« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Pa ta neverjeten preplet med tradicionalizmom, ki ga pooseblja Elsbeth s svojo vraževernostjo, prvobitnostjo, ki je Selma, racionalnim – optikom, duhovnim – Friderikom, psihoanalitično-nezadovoljno-pustolovskim – Luisinim očetom in zmedenim – Luise. Če temu dodamo še res posebno, nenavadno ljubezensko zgodbo med mlado prebivalko vasice Westerwald ter budističnim menihom, ki je bival na Japonskem … No, pa posujmo vse skupaj še z bonboni Mon Cheri in makrame-sovo na steni, ki je vame priklicala hudo nostalgijo in me spomnila na dom mojih starih staršev.
»'Ali ni osupljivo,' je rekla Selma, ko je prepisovala rojstne dneve in obletnice smrti iz starega v nov koledar, 'da celo življenje živiš mimo svojega dneva smrti? Eden od neštetih štiriindvajsetih junijev ali osmih septembrov ali tretjih februarjev, ki sem jih doživela, bo moj datum smrti. Ali ni to nekaj posebnega, če tako pogledaš?'« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Delo o življenju in smrti. O tem, kdo smo, ko sanjamo o okapiju. O iskanju. Ljubezni. Vezi med vnuki in starimi starši.
»'Ali se tudi vidva kdaj sprašujeta, kateri čut prvi odpove, ko umremo?' je vprašala Selma, ko je s svojimi skrivenčenimi prsti zaman poskušala na optikov suknjič prišiti gumb, ki je visel le še na nitki.« Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju