Kolesarja sem vzela v roke, ker sem ga vsepovsod videvala, ker je naslov prilično politično nekorekten in zato še posebej mamljiv in ker Radmiloviča poznam po njegovih pronicljivih kolumnah. Zato si ni težko predstavljati mojega presenečenja, ko sem po prvih straneh branja ugotovila, da je delo pred menoj kriminalka. V zadnjih tednih kar 4. slovenska!
Tako sem brala precej na trnih, upajoč, da me ne razočara. Naj izdam, da me ni. Hkrati pa me tudi ni pretirano navdušila, a gremo lepo po vrsti. Glavni lik, profesor Kreps, nesojeni kolesar, tihi samec, ki v sebi bije notranje boje, navzven pa deluje »hladen kot špricer« se bralcu takoj prikupi. Tokom branja so mi misli podzavestno risale vzporednice s Kafkovim gospodom Samso, ki ga iz utrujajoče rutine potegne »Preobrazba« ter Raskolnikovim Fjodorja Dostojevskega, ki se, tako kot Kreps, znajde v vrtincu zločina. Dvomim, da hote, morda pa tudi, a Kreps je res taka slovenska, »močvirska« figura, domača mešanica Samse in Raskolnikova (+ kolesarjenja, seveda).
Spoznamo tudi policista, inšpektorja Petka, ki pa je stereotipna podoba policista, kot si ga najbrž predstavljamo Slovenci. Malo aroganten, malo pijan, malo nesposoben, tu in tam pa celo malo iznajdljiv, kar v kombinaciji z vsem ostalim privede do nepričakovanih razrešitev zločinskih ugank.
Umor v domu za ostarele poveže hecno-simpatičnega Krepsa, policijsko karikaturo Petka, dve gospodični (ženska, ki enemu od moških likov zmeša štrene, je očitno železni repertoar kriminalk, sodi pa tudi v »mojo« formulo uspešnih kriminalk, ki jo lahko najdete pod mojimi mislimi o Golobovem Leninovem parku), bivšega ameriškega vojaka, delinkventne najstnike, strastno igralko pokra ter … Razpredeno mrežo nacistične zgodovine treh posameznikov.
Kriminalka se iz preprostega morilskega trikotnika potencialni storilec – inšpektor – ženska prelevi v zgodovinsko razkrivanje resnice ter poglabljanje v nekoliko fiktivno, nekoliko pa tudi resnično nacistično zgodovino našega območja. Žal so prehodi, v katerih nam avtor naniza nova dejstva, trdi in vsakič nepričakovani, tak je predvsem konec, kar zgodbo naredi nekoliko grobo, a to opravičujem z dejstvom, da je to avtorjev prvi pisateljski poskus v »kriminalnih vodah«. Predvsem hiter, površno razdelan konec malo kruši moje navdušenje nad delom in res občutim razočaranje, da si avtor tam ni vzel nekoliko več časa (in strani).
Sicer zapleti (in razplet) pritegnejo, še bolj, ko ugotoviš, da nacistični motivi v veliki meri slonijo na biografskih podatkih taboriščnika, interniranca Godca, o katerem sta brata Radmilovič pred leti posnela celo dokumentarec, avtor pa je s pričujočo kriminalko njegovo zgodbo želel zapisati še enkrat.
Priporočam v branje – sploh tako slučajno, brez pričakovanj. (Pre)visoka pričakovanja namreč ubijajo kriminalke, ugotavljam. A ne te, protagonist je namreč preveč naš, preveč slovenski, da bi mu karkoli zamerili.
Comments