MURIEL SPARK: MEMENTO MORI

No, pri Memento mori pa se mi je naposled moj bralni zagon, ki je tako dolgo trajal, prav ustavil. Knjigo, ki smo jo skupaj izbrali za februarsko branje #medvrsticamiklasikov, sem mlela ves mesec, stran po stran, pa še malo v marec. Zadnji teden razmišljam, zakaj mi je delo vzbudilo tak odpor … Navsezadnje sem bila nad Zlatimi leti gospodične Jean Brodie, ki jih je prav tako ustvarilo pero Muriel Spark, res očarana in navdušena …

»Za čim so bolehali, za čim so umrli? Lettie Colston, si je recitiral, za kominutativnimi frakturami lobanje; Godfrey Colston za hipostatično pnevmonijo; Charmian Colston za uremijo; Jean Taylor za miokardno degeneracijo; Tempest Sidebottome za karcinomom cerviksa; Guy Leet za arteriosklerozo; Henry Mortimer za koronarno trombozo …« Muriel Spark: Memento mori

Pojdimo lepo po vrsti: Memento mori nas popelje v stari London 20. stoletja, v skupino starejših posameznikov višjega sloja, ki svoje dneve ravna po jutranjem zajtrku z ravno prav kuhanim jajčkom in obveznim popoldanskim čajem ali pa z vsakodnevno rutino v t.i. sanatoriju oziroma v nekoliko boljšem domu za ostarele. A predvidljiva življenja starostnikov, da, res so starostniki, saj so z izjemo enega od stranskih likov prav vsi starejši od 70 let, močno zamajejo telefonski klici, v katerih klicatelj, ki se vsakemu od protagonistov zazdi drugačen (nekatere kliče mlada gospodična, spet druge neizobražen pobalin, tretje robat moški), naše junake spominja, da bo potrebno umreti.

»Gospodična Jean Taylor je razmišljala o svojem stanju in o starosti nasploh. Zakaj nekateri ljudje zgubijo spomin, nekateri sluh? Zakaj nekateri klepečejo o svoji mladosti, drugi o svojih oporokah?« Muriel Spark: Memento mori

In tu je srž romana, klici, ki jih, kot to namigneta dva najbolj verodostojna lika, najbrž opravlja kar Smrt sama, so le povsem preprosto predstavljeno dejstvo, Muriel Spark pa skozi zgodbo bralcu predstavi, kako se na opomin smrti odzove vsak od junakov. Nekateri se pogoltno ženejo za izkupički oporok, drugi, kot recimo komični sociolog, vestno popisujejo vse spremembe svojih vrstnikov in so celo tako precizni, da jih venomer prosijo, naj si izmerijo temperaturo … Pri drugih Damoklejev meč obeta smrti povzroči razkritje zakonskih nezvestob, nekatere pa požene v svojevrstno norost, da zaradi strahu pred neznanim klicateljem vsak večer eno uro preiskujejo kotičke hiše. Precej predvidljivemu življenju londonskih starostnikov dodajmo še življenje nekoliko fizično, pa tudi duševno bolj obnemoglih starostnic v sanatoriju, ki se kratkočasijo z branjem horoskopa, izmišljanjem zarot o medicinskih sestrah in opazovanjem svoje prihodnosti – geriatričnega kota, v katerem so nameščene senilne in duševno povsem odsotne skoraj stoletnice.

»Če jih imamo čez sedemdeset, je tako, kot da bi bili v vojni. Vse prijatelje nam jemlje ali nam jih je pobralo, mi pa ostajamo živi med mrtvimi in umirajočimi, kakor na bojišču.« Muriel Spark: Memento mori

Konec romana je predvidljiv in glede na starost naših likov precej pričakovan, avtorica pa nam precej natančno opiše bolezni, ki jih pokopljejo. Zadnje strani vseeno prinesejo nek nauk – Memento mori, opomin o smrti ni grožnja ali opozorilo, ki bi nam naj v kosti nagnalo strah. Je nekaj drugega – opomin, da je potrebno živeti. Prav tega naši starčki v mrzličnem iskanju neznanega klicatelja spregledajo in tako zapravijo še zadnje dneve, tedne, mesece, ali po sreči, celo leta.

»Če bi še enkrat začel živeti, bi se navadil vsak večer zbrano premišljevati o smrti. Navadil bi se spominjati, da bom umrl. Nobena druga navada tako ne poživi življenja. Ko se približa smrt, človeka ne bi smela presenetiti. Morala bi biti del tega, kar pričakujemo od bogatega življenja. Če zmerom ne občutimo bližine smrti, je življenje pusto. Prav tako, kakor da bi živel od samih jajčnih beljakov.« Muriel Spark: Memento mori

Najbrž se vam je po prebranem opisu zgodba zazdela precej zanimiva, ne? Na nek način je, ampak šele potem, ko res natančno prebereš spremno besedo Katarine Bogataj. Samega po sebi pa Memento mori ne bi brala še enkrat. Ne znam natančno opisati, kaj me je odvrnilo, ampak bojim se, da se je v meni med branjem sprožil ta naš zahodnjaški strah pred staranjem in smrtjo. Roko na srce, bolj kot smrti se na Zahodu bojimo staranja, kar lepo dokazujejo na obrobja mest ali na podeželje postavljeni domovi za ostarele, naša nenehna prizadevanja, da bi se obvarovali bolezni, ki pritičejo staranju (s križankami se proti demenci začnite boriti že danes!), naša neomajna vera v medicinski napredek … Naše izogibanje smrti, pogrebom, odprtim krstam, pogovoru o žalovanju … Ali vse to vpliva celo na naš bralni okus? Nimam težav brati o smrti, a o taki, ki je nekam vzvišena, tragična, taka, da se te dotakne … Kaj pa smrt v Memento mori? Ta je bolj v stilu tretjega brata v Svetinjah smrti … »Smrt je pozdravil kot prijatelj …«. Pričakovana je, naravna, neizbežna. In zato tako strašna, očitno.

»O nečem pa se vse vaše izjave vendarle ujemajo. O besedah »Spominjajte se, da bo treba umreti.« Veste, tega se je odlično spominjati, saj je čista resnica. Misliti na svojo smrt po svoje kratko in malo pomeni živeti.« Muriel Spark: Memento mori

Ne morem reči, da me je Memento mori navdušil ali da mi je bil všeč, na nekaterih delih sem se dolgočasila, a mislim, da je to močno povezano z zgoraj opisano temo staranja in smrti ter z dejstvom, da se s skupino starostnikov preprosto nikakor nisem mogla poistovetiti. Sicer pa je delo kot vsa pisanja Sparkove izjemno pronicljivo, včasih res tako zelo bistro in duhovito, da se sam zase hahljaš, neverjetno pa je tudi to, kako se je, takrat kot nestarostnica, uspela sama tako zelo vživeti v like …

Ob koncu prve svetovne vojne na Škotskem rojena Muriel Spark je svoje bralca osvojila s posebnim črnim humorjem in svojo sposobnostjo vživljanja v prav posebne skupine posameznikov. Napisala je več kot dvajset romanov, med katerimi gotovo izstopa Zlata leta gospodične Jean Brodie (posnet je bil tudi istoimenski film z Maggie Smith v naslovni vlogi). Sparkova je za svoje delo prejela številne nagrade, hkrati pa ji je bil podeljen tudi kraljičin plemiški naziv. Svoja zadnja leta je Muriel preživela v Italiji, njena pot pa se je zaključila v Toskani.

Muriel je o tej lastnosti svojega pisanja v nekem intervjuju povedala takole: »Ko se začnem zanimati za ta ali oni predmet, recimo za stare ljudi, tedaj je svet zame neobljuden – kratko malo obljuden z njimi. In to je ozek, majhen, neznaten svet, toda poln starih ljudi, poln tistega, kar pač preučujem. Od tega sem obsedena, dokler ne neham pisati o njih. Tako pač vidim stvari. Napisala sem knjigo o samskih moških, in zdelo se mi je, da je vsakdo samski.« In čeprav je mikrosvet v romanu Memento mori sestavljen iz samih starostnikov, bi lahko bili povsem verjetno tudi katerakoli druga starostna skupina. V hlepenju po denarju, v prepirih, ljubosumju, sovraštvu, spolnosti, prikrivanju »grehov«, strahu in boju za preživetje ni starostnih meja … Tudi to je pomembna lekcija.

»Segel je po klobuk. »Premisli predlog,« je rekel, »da bi šla k Charmian v sanatorij. Tako bi mi ustregla, če bi šla!«. »Ampak Alec, ne morem pustiti svojih starih prijateljic! Gospodične Valvona, gospodične Duncan – ». »In tehle?« Pokimal je proti skupini senilnih. »Te so naš memento mori. Kakor vaši telefonski klici.« Muriel Spark: Memento mori

Če Memento mori vzameš v roke, pa tudi, če ga ne, te vabim, da razmisliš o tem, kako dojemaš staranje in smrt. Si upaš razmišljati o njiju? Morda zaznavaš nek odpor, strah, gnus? Ali se istovetiš s tretjim bratom iz Svetinj smrti in smrt pozdravljaš kot prijatelja? Pomisli na filme in književna dela, ki so se znašla na tvojem seznamu prebranega in ogledanega – koliko od teh jih govori o smrti in v katerih od teh je smrt predstavljena kot »naravna«, kot korak, ki sledi starosti? Koliko del obravnava populacijo starostnikov? Če jih, kako so predstavljeni? Poznaš dojemanje smrti v drugih kulturah ter rituale, ki spremljajo starost in umiranje? Ali pa dojemanje smrti v različnih religijah?

»Na starost se nam vsem zdi, da imamo zvezane roke, Alec, ker se vsega tako zelo oklepamo. V resnici pa še zmerom izpolnjujemo svoja življenja.« Muriel Spark: Memento mori

In če prebereš Memento mori, kakšne občutke delo in liki vzbudijo v tebi, kakšna vprašanja se ti porajajo in kako na starost ter umiranje gledaš po branju?

»Zase bi bila vesela,« je rekla gospodična Taylor, »če bi me pustili, da v miru umrem. Ampak zdravniki bi se zgrozili, če bi me slišali to reči. Tako se ponašajo s svojimi novimi zdravili in z novimi metodami zdravljenja – zmerom je kaj novega. Včasih se bojim, da pri sedanji naglici odkrivanja sploh ne bom umrla.« Muriel Spark: Memento mori

Če ugotoviš, da tudi v tebi tiči nek zakoreninjen odpor-strah pred staranjem in smrtjo, ti podajam tudi tri filmske predloge, ki bi znali biti zelo dober uvod v odkrivanje ne tako zelo ljubega področja:

Balada o Narayami (The Balad of Narayama; Narayama Bushiko, 1983) - Japonska klasika, ki prikaže dojemanje starosti in smrti v tradicionalni japonski družbi, kjer je bila smrt po tem, ko so starejši obnemogli in postali breme oziroma so jim "izpadli zobje", dojeta kot dolžnost.

Youth (2015) - Film o ostarelem skladatelju, ki se v starosti umakne v zdravilišče in skozi druženje s sovrstnikom podoživi spomine svoje mladosti in tragiko zadnjega življenjskega obdobja. Delo Paola Sorrentina vsebuje tudi številne kadre brez dialogov, ki brez olepševanja prikažejo fizični vidik starosti in staranja. Meni eden boljših, čeprav bolečih filmov, ki po ogledu zagotovo ostane v spominu.

Srečen za umret (2012) - Slovenski film z Evgenom Carjem in Mileno Zupančič v glavni vlogi, ki prikaže naselitev ljubljanskega starostnika v dom za ostarele, njegovo soočanje s krizo identitete, njegove konflikte z družino in njegovo doživljanje vsakdana v domu, ki ga popestri sveža, skoraj otroška zaljubljenost v domsko sosedo. Kvaliteten prikaz institucionalnega bivanja, čeprav si moramo priznati, da razmere v večini slovenskih domov za ostarele niso niti približno take, kot v filmu.