Nekaj je brati za dušo. Nekaj pa je brati, da bi razumel. Sama kolebam med enim in drugim. Včasih sem se otepala leposlovja in fikcije z mislijo, da moram čas izkoristiti za branje z učenjem, a sem se te miselne ovire osvobodila, danes pa z veseljem berem oboje. Malo enega in malo drugega. Sociologinja po duši (in po izobrazbi) tako predstavljam preverjen seznam dobre literature, ki se vrti na rezilu med »za dušo« in »za um«. V nadaljevanju tako predstavljam nekaj poljudnoznanstvenih del v slovenskem ali angleškem jeziku, ki bi jih v knjigarnah našli pod etiketami »družboslovje«, »politika«, »Social sciences« ali kaj podobnega ter so izjemno berljiva, poučna in ne preveč zapletena. Prav vsako od teh toplo priporočam!
1. Daron Acemoglu in James A. Robinson: Zakaj narodi propadajo (Why nations fail)
Izvrstno, a izjemno obsežno delo, ki skozi sociološka, ekonomska, politična in zgodovinska spoznanja razlaga razlike v razvoju posameznih narodov. Avtorja teoretske poante ilustrirata z neštetimi praktičnimi primeri, številkami, grafikoni in ilustracijami, zato ni bojazni, da bi česa ne razumeli.
Acemoglu in Robinson svoje uvide razlagata predvsem preko že obstoječih teorij in razlag – tako najprej dokažeta, zakaj niso zares prepričljive in točne, v zameno pa ponudita svojo pojasnilo. Tako se soočimo z razlikami v uspehu Severne in Južne Koreje, ki sta bili nekoč v zgodovini del enotnega cesarstva, kasneje pa so ju različne politične odločitve privedle do povsem različnih političnih in socioekonomskih ureditev.
“The great inequality of the modern world that emerged in the nineteenth century was caused by the uneven dissemination of industrial technologies and manufacturing production.” (Acemoglu, D., Robinson, J. A., Why nations fail)
Seznanimo se z meni simpatičnim primerom dveh istoimenskih mest, vsakega na svoji strani ameriško-mehiške meje. Enako podnebje, identična geografska lega, a kot dan in noč različno socioekonomsko stanje. Zakaj in kako? Prav na to v petnajstih poglavjih odgovarjata Acemoglu in Robinson.
“Poor countries are poor because those who have power make choices create poverty. The get it wrong not by mistake or ignorance but on purpose.” (Acemoglu, D., Robinson, Why nations fail)
2. Vesna Vuk Godina: Zablode postsocializma
Večkrat kdo reče, da lahko Godino ljubiš ali sovražiš, vmesna čustva do nje pa da ne obstajajo. Sicer se ne bi strinjala, a po več letih, v katerih se z go. Godino srečujeva v predavalnicah, se s pola »sovražiti« premikam v smer »ljubiti«. Vse bolj namreč opažam, da ima pronicljiva socialna antropologinja kljub ostrini svojega jezika običajno prav. Pa naj gre za odnose med moškimi in ženskami, vzgojo otrok ali politično dogajanje v Sloveniji. Pronicljivo je »pogruntala« tudi korono, ki jo redno obdeluje v svojih kolumnah in če bi jih brali od začetka, bi videli, da je natančno napovedala, kaj se bo zgodilo.
Skratka, eno njenih najbolj poznanih del je monografija Zablode postsocializma, obsežna rumena bukva še iz časov, ko so bila kolesa na naslovnicah dovoljena. Prvih sto do dvesto strani je sicer precej historično-antropoloških, bolj primernih za njene študente kot priložnostne bralce, a prav te strani vpeljejo v genialnost bistva knjige – razlage slovenske tirnice, našega zgodovinskega družbenega ustroja, naših vrednot in delovanj, ki kljub političnim spremembam ter različnim etiketam, ki segajo od SHS do SFRJ, Slovenije in EU ostajajo. Knjiga, ki konec koncev pojasni, zakaj Slovenci tako trmasto vztrajamo pri tem, da je koronavirus teorija zarote in da mask pač ne bomo nosili.
»How do tyrants hold on to power for so long? For that matter, why is the tenure of successful democratic leaders so brief? How can countries with such misguided and corrupt economic policies survive for so long? Why are countries that are prone to natural disasters so often unprepared when they happen? And how can lands rich with natural resources at the same time support populations stricken with poverty? Equally, we may well wonder: Why are Wall Street executives so politically tone-deaf that they dole out billions in bonuses while plunging the global economy into recession? Why is the leadership of a corporation, on whose shoulders so much responsibility rests, decided by so few people? Why are failed CEOs retained and paid handsomely even as their company’s shareholders lose their shirts?« Bruce Bueno De Mesquita, The Dictator's Handbook: Why Bad Behavior is Almost Always Good Politics
3. Bruce Bueno de Mesquita in Alastair Smith: The dictator's handbook
Genialen naslov, prav tako genialna knjiga. Kaj imajo skupnega diktatorji, predsedniki in direktorji? Na prvi pogled morda nič, po prebranem »priročniku za diktatorje« pa marsikaj. Bueno de Mesquita in Smith preko konkretnih primerov iz zgodovine pojasnjujeta ključne mehanizme, ki jih je mogoče opaziti pri ljudeh na oblasti. Kako sploh pridemo na oblast, kako svojo pozicijo tam obdržimo in česa zagotovo ne smemo storiti, če želimo vladati kar se da dolgo.
»Paying supporters, not good governance or representing the general will, is the essence of ruling. Buying loyalty is particularly difficult.« Bruce Bueno De Mesquita, The Dictator's Handbook: Why Bad Behavior is Almost Always Good Politics
4. Caroline Criado Perez: Invisible women
Ne le, da v svetu pretežno vladajo le moški. Tudi pravila so napisali moški. Zdravila so oblikovali moški. Načine zdravljenja so predpisali moški. Navodila za oživljanje so spisali moški. Avtomobile so zasnovali moški. Za moške. Pri tem pa so izpustili kar polovico svetovne populacije. Ženske. Izvrstno poljudnoznanstveno delo Caroline Criado Perez razkriva, kako pristransko deluje naš svet. In kako malo nam je v resnici poznanega. Znaki, po katerih prepoznamo kap pri moškem, niso enaki kot pri ženski. Način oživljanja ženske se razlikuje od tistega, predpisanega za moškega. Avtomobili, ki so zasnovani na podlagi moških proporcev, so lahko smrtni za ženske voznice. Tega najbrž niste vedeli, ne? Kje vse so nas moški še spregledali? Vse to in še več v Invisible women.
»Women have always worked. They have worked unpaid, underpaid, underappreciated, and invisibly, but they have always worked. But the modern workplace does not work for women. From its location, to its hours, to its regulatory standards, it has been designed around the lives of men and it is no longer fit for purpose. The world of work needs a wholesale redesign--of its regulations, of its equipment, of its culture--and this redesign must be led by data on female bodies and female lives. We have to start recognising that the work women do is not an added extra, a bonus that we could do without: women's work, paid and unpaid, is the backbone of our society and our economy. It's about time we started valuing it.« Caroline Criado-Pérez, Invisible Women: Data Bias in a World Designed for Men
Nežna kritika – nekateri sklepi so morda res ne preveč znanstveni, a zato knjiga ni, če jo obravnavamo celostno, nič manj resnična. Da govori o teoriji zarote, trdijo le moški, ki jih je zabolelo, ko so jo prebrali.
»The result of this deeply male-dominated culture is that the male experience, the male perspective, has come to be seen as universal, while the female experience--that of half the global population, after all--is seen as, well, niche.« Caroline Criado-Pérez, Invisible Women: Data Bias in a World Designed for Men
5. Jared Diamond: Propad civilizacij
Propad civilizacij je špeh v pravem pomenu besede. Več kot 600 strani – ampak res dobrega branja. Diamond, sicer Pullitzerjev nagrajenec (za Guns, Germs and Steel v 1998), obravnava posamezne primere propada konkretnih civilizacij. Maji, vikingi, prebivalci Velikonočnega otoka … Civilizacije, ki so bile najprej tesno vtkane v naravne, geografske, živalske in druge vzorce svojega domačega okolja, a so s svojim delovanjem tako ali drugače osiromašile okolico in po spletu (nesrečnih) dogodkov ter odločitev usodno končale. Propad civilizacij je tako temeljno delo – za družboslovce obvezno, za vse ostale pa bi bilo fino, če bi si s tem razširili obzorje (in se morda celo kaj naučili).
»The metaphor is so obvious. Easter Island isolated in the Pacific Ocean — once the island got into trouble, there was no way they could get free. There was no other people from whom they could get help. In the same way that we on Planet Earth, if we ruin our own [world], we won't be able to get help.« Jared Diamond, Collapse: How Societies Choose to Fail or Succeed
6. David Stannard: American Holocaust (Ameriški holokavst)
Ameriški holokavst sem pred leti, ko je izšel v slovenščini, prebrala na dušek. Nato sem nekaj časa hodila v mentalni megli, šokirana nad vsebino. Že res, da je bil holokavst, ki se je zgodil v času druge svetovne vojne, grozljiv in tragičen, a če gre verjeti podatkom, ki jih v svojem obširnem zgodovinsko-antropološkem delu navaja Stannard, smo Zahodnjaki, predvsem Evropejci s svojimi katoliškimi nazori v času takozvanih velikih odkritjih uspeli v pozabo izbrisati večino domorodcev Južne Amerike. Pa Severne. Pa drugih območij, na katera smo položili svojo nogo. Knjiga je kruta, vsebuje dnevniške izseke kolonizatorjev in misijonarjev ter ilustracije, ki slednje še posebej nazorno prikazujejo. Kot recimo obešanje in razkosanje dvanajstih domorodcev, ki se niso želeli spreobrniti – v čast dvanajstim apostolom, recimo … Izjemno branje, ki vas bo, če ste antropološki devičniki in če ste prepričani, da smo Zahodnjaki najboljši, najbolj napredni in najbolj razviti, pretresla.
»The destruction of the Indians of the Americas was, far and away, the most massive act of genocide in the history of the world. That is why, as one historian aptly has said, far from the heroic and romantic heraldry that customarily is used to symbolize the European settlement of the Americas, the emblem most congruent with reality would be a pyramid of skulls.« David E. Stannard, American Holocaust: Columbus and the Conquest of the New World
7. Dan Ariely: Predictably irrational (Predvidljivo nerazumni)
Če poceni čokolado razlomimo na koščke ter jih polovico položimo v embalažo poceni čokolade, drugo polovico pa v embalažo precej drage čokolade, bodo prav vsi, ki bodo poskusili oba koščka čokolade zatrdili, da je tista »dražja« tudi boljša. Zakaj? Na vprašanja, zakaj včasih ravnamo nerazumno in zakaj nas naš um včasih prelisiči, odgovarja Arielyjevo poljudnoznanstveno delo. Zelo berljivo, saj temelji na konkretnih primerih ter številnih psiholoških eksperimentih, ki jih, če kdaj podvomite v resničnost Arielyjevih poant, zlahka ponovite doma. Čeprav je delo na prvi pogled morda lahkotno, pa po Arielyjevi izobrazbi (je profesor vedenjske ekonomije), ugotovimo, kako predvidljivo nerazumni smo in kako lahko je pasti, v katere pade naš um, izkoristiti.
»Standard economics assumes that we are rational... But, as the results presented in this book (and others) show, we are far less rational in our decision making... Our irrational behaviors arevneither random nor senseless- they are systematic and predictable. We all make the same types of mistakes over and over, because of he basic wiring of our brains.« Dan Ariely, Predictably Irrational: The Hidden Forces That Shape Our Decisions
8. Christopher Lasch: Kultura narcisizma
Že ob prvi izdaji Kulture narcisizma je Lasch šokiral s svojo preroškostjo, ko ga bereš danes, pa je že prav srhljivo realističen. Kar je v osemdesetih delovalo kot fikcija, je danes realnost. Lasch skozi zgodovino vzgoje otrok v preteklih dveh stoletjih prikaže, kako smo iz svojih potomcev ustvarili svoj življenjski projekt, ga tesno privezali nase in iz njega napravili pravega malega pošastnega narcisa. Brez empatije, s patološkimi nagnjenji, simptomi narcisistične motnje in borderline osebnosti ter lastnostmi očarljivega psihopata. O tem, kakšne ljudi ustvarja doba potrošniškega kapitalizma skozi freudovsko psihoanalizo, zgodovino in medkulturne primerjave. Kot pove Lasch namreč vsaka družba s pripadajočo družbeno ureditvijo proizvede specifičen tip osebnosti. V našem primeru – patološkega narcisa.
»Our growing dependence on technologies no one seems to understand or control has given rise to feelings of powerlessness and victimization. We find it more and more difficult to achieve a sense of continuity, permanence, or connection with the world around us. Relationships with others are notably fragile; goods are made to be used up and discarded; reality is experienced as an unstable environment of flickering images. Everything conspires to encourage escapist solutions to the psychological problems of dependence, separation, and individuation, and to discourage the moral realism that makes it possible for human beings to come to terms with existential constraints on their power and freedom.« Christopher Lasch, The Culture of Narcissism: American Life in An Age of Diminishing Expectations
9. Marshal Sahlins: Ekonomika kamene dobe
Še ena malce bolj antropološka, ki razbije zahodnjaške predstave o tem, kako razviti, kako civilizirani in kako super fino fajn smo. Nismo. Etnografski podatki afriških domorodcev in tihomorskih otokov pokažejo, da so (vsaj dokler jih nismo s postavljanjem tovarn v vse kotičke planeta dokončno iztrebili), tamkajšnji prebivalci prav lagodno živeli. Sicer brez pralnih strojev, telefonov in centralnega ogrevanja, a z veliko več prostega časa, obilo spanja in gorami okusne hrane. Daleč od naših predstav, v katerih si slikamo nativce, kako sestradani plešejo okrog ognja. Zanimivo delo, polno terenskih zapiskov, ki nas dodobra očistijo pokroviteljskih predsodkov.
10. Malcolm Gladwell: Prebojniki, Preblisk, Talking to strangers
O meni ljubem Gladwellu sem že pisala v eni od objav, a naj ga predlagam še enkrat. Čeprav se mu očita neznanstvenost ter pretirano ponavljanje teoretskih poant, ga rada berem, saj so njega dela kot številna od teh na tukajšnjem seznamu, polna primerov iz vsakdanjega življenja. V Prebojnikih bomo tako spoznali, zakaj zgodba Billa Gatesa v resnici ni zgodba o neverjetnem uspehu, ampak je zgolj zgodba mladeniča iz dobro situirane družine, ki se je ob pravem času (in v pravem obdobju zgodovine) znašel na pravem mestu. Ostalo je splet okoliščin. Presenečeno si bomo ogledali tudi rojstne datume ameriških košarkarskih ekip ter ugotovili, da so igralci večinoma rojeni med januarjem in marcem. Je prenos dobrih genov takrat boljši? Seveda ne, a trenerji košarkarskih ekip so mlade talente zbirali že v prvem ali drugem razredu, ko je bila razlika med otroci, rojenimi januarja in tistimi, rojenimi novembra, velikanska. Tudi v višini. Ostalo je samo samoizpolnjujoča prerokba. Preblisk ponudi vpogled v delovanje naših možganov ter v to, kako hitro in preprosto jih je mogoče zmanipulirati, v Talking to strangers pa spoznavamo moč prvega vtisa in napačnega sklepanja, ki lahko vodi do katastrofalnih posledic. Zelo berljivo in precej poučno.
11. Yuval Noah Harari: Kratka zgodovina človeštva
Harari je taka družboslovna klasika, najverjetneje temeljna literatura študentov sociologije in antropologije širom po svetu. Harari je profesor zgodovine in svoje strokovno področje v Kratki zgodovini človeštva razgrne v pravem pomenu besede. Podamo se v same začetke, v čas, ko smo s svojim obstojem uspeli zradirati (pre)številne živalske in rastlinske vrste, nato pa obdelujemo obdobje za obdobjem. Zakaj smo se naselili in začeli kmetovati? Kdo je začel pisati? Kako smo dobili vladarje in zakaj smo postali sužnji? Kdo neki si je zmislil denar in kako smo lahko postali take opice, da se raje kot za banano odločimo za brezvezen kos šelestečega papirja? Kam nas peljeta industrija in kapitalizem? Delo, ki po zaključku (dosežemo ga res hitro, saj je knjiga zares berljiva), pusti nešteto vprašanj. Garantirano, da si boste po branju z veseljem ogledali še kako od dostopnih Hararijevih predavanj ali njegovih Ted Talkov.
»Kmetijska revolucija je bila največja prevara v zgodovini. Kdo je bil odgovoren zanjo? Ne kralji, ne duhovniki in ne trgovci. Krivci so peščica rastlinskih vrst, med njimi pšenica, riž in krompir. Te vrste so bile tiste, ki so udomačile Homo sapiensa, in ne obratno. Kmetijsko revolucijo si na hitro oglejmo s stališča pšenice. /.../ Kako je ta nepomembna trava postala povsod navzoča? Tako, da je Homo sapiensa izkoristila v svoj prid. Ta je še pred približno 10.000 leti razmeroma udobno živel kot lovec in nabiralec, potem pa je začel vse več truda vlagati v gojenje pšenice. Ljudje so se že dve tisočletji pozneje v številnih predelih sveta od zore do mraka posvečali skoraj izključno skrbi za pšenico. Ni bilo preprosto. Bila je zahtevna. Ni marala kamnov in kamenčkov, zato so se sapiens prelamljali na pol, ko so očistili polja. Pšenica ni marala deliti prostora, vode in hranil z drugimi rastlinami, zato so jo ljudje po cele dneve pleli pod žgočim soncem. Pšenica je obolevala, zato so morali ljudje paziti, da je niso napadli črvi in snet. Ker se ni mogla braniti pred drugimi bitji, od kuncev do kobilic, ki jim je prav tako teknila, so morali kmetovalci paziti nanjo in jo varovati. Pšenica je bila žejna, zato so ljudje vlačili vodo iz izvirov in potokov, da so jo zalili. Njena lakota je sapiens pripravila celo do tega, da so nabirali živalske iztrebke in z njimi hranili tla, v katerih je rasla. Telo Homo sapiensa se ni razvilo za take naloge. Prilagojeno je bilo za plezanje po jablanah in tekanje za gazelami, ne pa za odstranjevanje kamnov in nošnjo vode. Davek so plačali hrbtenica, kolena, vrat in stopalni loki. Analize okostij starodavnih ljudi kažejo, da je prehod na kmetovanje prinesel veliko zdravstvenih težav, kot so zdrsnjene medvretenčne ploščice, artritis in kila. Še več, nove poljedelske zadolžitve so bile tako zamudne, da so se morali ljudje za stalno naseliti ob svojih poljih pšenice. To jim je popolnoma spremenilo življenje. Nismo udomačili pšenice. Pšenica je udomačila nas. Izraz udomačiti izvira iz latinske besede domus, hiša. Kdo živi v hiši? Pšenica že ne. V hiši živi sapiens.«
12. Steven Pinker: Razsvetljenstvo zdaj
Pinker, eden trenutno najbolj poznanih družboslovcev, ki slovi predvsem po svojih res debelih bukvah – te v burnih debatah z nasprotniki, v katere ga neprestano vabijo, gotovo uporablja tudi kot fizično orožje, v Razsvetljenstvu zdaj poziva, naj ne nasedamo moraliziranju češ, da naš svet propada in da tonemo v popolnem breznormju. Skozi več poglavij preko empiričnih podatkov precej prepričljivo dokazuje, kam smo prišli in kako se je naše življenje na vseh ravneh spremenilo na bolje. Življenjska doba, higienski standardi, pravice žensk, politične pravice, kakovost hrane, tehnologija … Nam je res tako grozno, kot se nam včasih zazdi? Knjiga je polna optimizma in upanja v napredek, vendar je potrebno opozoriti, da je bila napisana pred pandemijo koronavirusa, saj Pinker na nekem mestu epidemije bolezni omenja kot nadlogo, ki smo se je že zdavnaj rešili. A mislim, da Pinkerja niti korona ne bi omajala, saj bi na njegovih grafih zlezli le mičkeno nazaj, še vedno usmerjeni navzgor, v svetlo prihodnost. Vsekakor pa se strinjam z glavnimi kritikami – nekaterih stvari, kot so subjektivni »well-being«, duševno zdravje, sreča in podobno, ne gre umestiti v grafe ter jih primerjati skozi čas, zato trditev, da je živeti v zahodnem svetu 21. stoletja idealno, morda preveč pompozna. Vseeno izvrstno branje, ki vam bo ponudilo obilo ostrine v pogovorih.
13. Richard Dawkins: Bog kot zabloda
Dawkins je slika. Če ne verjamete, si poglejte kako od njegovih Youtube debat, v katerih ob prepirih z nadvse religioznimi posamezniki kar škripa z zobmi, v lica pa postaja vse bolj rdeč. Dawkins je evolucijski biolog, znan predvsem po svoji knjigi Sebični gen, v kateri pojasnjuje, kako ima prav vsak atribut človeštva v perspektivi evolucije smisel. Altruizem? Le ko se našim genom to splača. V delu Bog kot zabloda pa Dawkins stopi na novo raven. Kot zaprisežen ateist najprej neobstoj b/Boga utemelji z evolucijskimi dokazi, predstavi, kakšen smisel ima oz. je imela religija z evolucijskega vidika ter ob tem navede še številne druge argumente s področja družbenih znanosti. Berljiva, pronicljiva in predvsem ostra knjiga. Dawkins v uvodu celo zapiše, da je prepričan, da bo po branju te knjige prav vsak ateist.
“We are all atheists about most of the gods that humanity has ever believed in. Some of us just go one god further.” Richard Dawkins: God delusion
Comments