Rachel Naomi Remen: Zgodbe ob kuhinjski mizi

Zgodbe ob kuhinjski mizi sem povsem slučajno našla na knjižnični okenski polici med svojim nedavnim nabiranjem karantenske zaloge knjig. Naslovnico sem poznala, saj se je vztrajno pojavljala na Instagramu, na profilu Založbe Eno, pri kateri pravkar izhaja nova izdaja tega dela. Knjiga nikakor ni sodila na okensko polico, ampak hvaležna sem, da jo je nekdo pustil tam, kjer sem jo našla prav jaz.

Zgodbe ob kuhinjski mizi priznane zdravnice Rachel Naomi Remen so čudovite in me na nek način spominjajo na meni ljubo Zadnje predavanje Randyja Pauscha. Saj so podobne, ker na ganljiv način govorijo o silni volji do življenja. Lahko jih bereš eno po eno, vsak večer, preden zaspiš. Lahko jih prebereš na dušek. Lahko pa knjigo odpreš le tu in tam in za dušo prebereš kak odstavek ali dva. Zdravilne zgodbe, kot je knjiga podnaslovljena, so za vsakogar. Tako za tiste, ki se ne bojijo razmišljati onkraj znanosti, sodobne medicine in zahodne vere v absolutnost tehnologije, pa tudi za tiste, ki se trmasto oklepajo le tega, kar je mogoče potipati in dokazati.

Remenova v zgodbah svojega življenja in življenja (ter umiranja) svojih številnih pacientov spretno krmari med otipljivim, med črno-belimi diagnozami medicine ter dejanskimi izkušnjami ljudi, ki so se znašli v njeni ordinaciji. Beremo ganljive zgodbe o neomajni volji do življenja, o spoznanjih, ki so posameznike doletela v dneh ali celo urah pred smrtjo, učimo se bistvenih resnic ter se skupaj z dr. Remen sprašujemo temeljna eksistencialna vprašanja. Delo je tako prepredeno s citati, ob katerih se ustaviš odprtih ust, da sem jih na koncu zaradi preobilice kar nehala izpisovati.

»Zmedena sem jo vprašala, ali si je tajil, da ima raka. Ne, je rekla, ni. Do zdravnikove prognoze je preprosto vzpostavil enak odnos, kakršnega je imel do mnenja vladnih zemljiških strokovnjakov, ki so analizirali njegova polja. Ker so bili izobraženi ljudje, jih je spoštoval in jih pozorno poslušal, ko so mu pokazali rezultate svojih raziskav in mu povedali, da so njegove njive neprimerne za koruzo. Cenil je njihovo mnenje. Toda, kot je rekel kolegici, »velikokrat koruza vseeno uspeva«. Po mojih izkušnjah je diagnoza mnenje in ne napoved. Kako bi bilo, ko bi več ljudi upoštevalo obstoj nevidnega in podobno sprejemalo besede medicinskih strokovnjakov? Diagnoza je rak. Kaj bo to pomenilo, bomo videli.«

Tudi jokala sem. Številne zgodbe Rachelinih pacientov so čudovite, saj pripoveduje o tem, kako so se z neverjetno močjo uprli neizbežnosti svoje bolezni, največkrat raka, ter v nasprotju z vsemi statistikami in diagnozami ozdraveli. Še bolj čudovite pa so zgodbe bolnikov, ki so preminili. Mirno, v pogovorih s svojo zdravnico, obdani s svojimi ljubljenimi, pomirjeni z življenjem in pripravljeni na to, kar jih čaka. Morda nekaj. Morda nič, a zgodba vsakega umrlega na način, kot jo v delu poda dr. Remen, ponudi neko življenjsko lekcijo, popotnico. Nek nauk, ob katerem bralec osupne. Modrosti, ki so jih v procesu umiranja izražali pacienti dr. Remen, so nekaj, česar ne boste nikjer prebrali ali slišali.

»Nepojasnjena bolečina nas včasih opomni na kaj zatajenega, na nekaj, kar se bojimo vedeti in čutiti. Tedaj nas pridrži v naši celovitosti in zahteva pozornost, ki ji jo odrekamo. Stvar, ki zahteva našo pozornost, je včasih potlačeno izkustvo ali kak neizraženi in zatajeni del nas. Kar koli smo zanikali, zaustavlja in zajezuje ustvarjalni tok našega življenja. Če se bolečini ogibamo, se mogoče obotavljamo v bližini rane, včasih dolga leta, in zbiramo pogum, da bi jo podoživeli.«

Nekateri deli Zgodb ob kuhinjski mizi so precej duhovni, tako zelo spiritualni, da verjamem, da marsikateri zdravnik ali vsaj goreč vernik v sodobno znanost ob pisanju in govorih Rachel Naomi Remen škripa z zobmi. A tudi tak bralec bo v knjigi našel nekaj zase. Morda bo vsaj za trenutek omajan in bo dovolil umu, da gre onkraj njegovih prepričanj. Knjiga je namreč taka kot dr. Remen. Ne sodi, če ne verjameš njenemu pisanju, nič nima proti, če se ne strinjaš ali celo oporekaš. Pusti ti, da bereš, razmišljaš, preizprašuješ in se celo jeziš. Povsem svobodno. Celotno delo bi najlažje opisala kot globok, neizčrpen vodnjak. Zajemi toliko, kolikor potrebuješ.

»Za vrnitev je potrebovala skoraj osem ur. Kmalu so jo začele boleti noge, zato je sezula čevlje in jih odvrgla. Ko je hodila naprej, so se ji strgale najlonke in stopala so ji zakrvavela. Hodila je mimo porušenih poslopij, se spotikala čez ruševine, bredla po ulicah, preplavljenih z umazano vodo, ki je ostala za gasilci. Umazana, potna in razkuštrana se je vlekla vzdolž marine do mosta Golden Gate in ga prečkala v naslednje okrožje. Bilo je malo čez polnoč, ko je potrkala na svoja vhodna vrata. Odprl jih je zaročenec, ki je še nikoli ni videl nepočesane. Brez besede jo je objel, brcnil z nogo v vrata, da so se zaprla za njo, prekril njen umazani, od solz progasti obraz s poljubi in se ljubil z njo na tleh za vrati. Helene je zelo inteligentna oseba, vendar ni mogla razumeti, zakaj gorečega ljubimca v njem ni spoznala že prej. Ko ga je vprašala, je preprosto odvrnil: »Vedno sem se bal, da ti bom razmazal šminko.«

Dr. Remen ni klasična zdravnica. Je Američanka ruskih korenin, močno oblikovana z izkušnjo svojega židovskega dedka, rabina. Ob tem, da je študirala filozofijo in nato na eni najboljših univerz še medicino, se ne pusti ukalupljati. Ko govori o svoji karieri, našteva neštete delavnice, ki se jih je udeležila. Delavnice, na katerih zdravniki govorijo o žalovanju. O smrti. O občutku svetega v svojem delu. O tem, kaj storiti, ko medicina odpove. O tem, kako samotno je življenje zdravnika, ki je naučen, da se mora odpovedati čustvom, da ne sme jokati s pacientom, ga objeti, z njim moliti ali se preprosto pogovarjati. Remenova vse to krši in skozi zgodbe vidimo, da njeni pacienti, čeprav kot vsi drugi umirajo, umirajo srečnejši, mirnejši. Po drugi strani pa to izjemno zdravnico oblikuje tudi njena edinstvena, a boleča izkušnja. Vse od najstniških let jo namreč spremlja huda, življenje ogrožajoča bolezen – Chronova bolezen. Tako je več kot le nekdo, ki postavlja diagnoze, saj se je zmožna poistovetiti s trpljenjem, s strahovi in dvomi ter bolje videti tisto, kar njen pacient v resnici potrebuje.

Res je, da je pristop dr. Remenove včasih mejen, morda celo tak, ki bi ga pri nas, sploh sedaj, označili za neprimernega, neprofesionalnega, takega, ki vodi do oblikovanja »anti vaxx« in »anti mask« zarot. Ne vem, morda res. Precej bolj pa sem prepričana, da ne. Dr. Remenova namreč pokaže, da lahko sodobna medicina in temeljni človeški pristop zdravita skupaj. Povsem mogoče je hoditi na kemoterapijo in doma izvajati meditacijo, obdan z rožnimi grmi. Mogoče je predpisati pomirjevala in s pacientom v ordinaciji na kolenih moliti. Dovoljeno je reči, da zdravljenje ni več smiselno in z bolnikom jokati. Rachel ustvarja čudovit konglomerat medicine 20. in 21. stoletja, ruskih modrosti, židovskega izročila, budističnih naukov, hinduističnih poant, šamanskega zdravilstva, freudovske psihologije, filozofskih spisov …

»Trpljenje je intimno povezano s celovitostjo. Prepričanje, da trpljenje lahko okrepi celovitost, ni le krščansko, marveč je del skoraj vseh religioznih izročil. Po dvajsetih letih svetovanja ljudem z rakom se mi dozdeva, da nemara sploh ne gre za versko prepričanje, temveč za nekakšen naravni zakon. Mogoče nam ni predan z božjim razodetjem, ampak s pazljivim in potrpežljivim opazovanjem narave sveta. Trpljenje oblikuje življenjsko silo, včasih v jezo, včasih v obtoževanje in samopomilovanje. Sčasoma nam lahko pokaže svobodo ljubezni in svobodo služenja življenju.«

Zelo rada bi slišala, kaj bi o zgodbah dr. Remen rekli naši, slovenski zdravniki in v koliko odlomkih bi se našli, a četudi se z marsičem ne bi strinjali, sama vem, da bi si v hudi bolezni in v zadnjih dneh svojega življenja ob sebi želela točno tako zdravnico, kot je ona.

Same Zgodbe ob kuhinjski mizi so sestavljene iz devetih poglavij, ki vsebujejo posamezne zgodbe, dolge le nekaj strani, vsako poglavje pa vodi neka osnovna tema, ali misel, ki jo Remenova razlaga s pomočjo osebnih izkušenj ali primeri svojih pacientov. Slog je nežen, a pronicljiv in ob branju imaš prav zares občutek, da z dr. Remen sediš ob kuhinjski mizi in poslušaš njene življenjske modrosti. Delo vsekakor priporočam v branje, a morda ne na tak način, kot sem jo brala jaz, torej na dušek, ampak počasi. Ko ti bo. Naj postane stalna spremljevalka na nočni omarici.

Foto: Rachel Naomi Remen