Moja klasika, eden od temeljev mojega bralnega okusa, delo, h kateremu se vračam vsaj enkrat letno, če pa je to še prav posebej naporno in mi nepoznane knjige ne dišijo, pa se lahko zgodi, da Dahla v »eno« berem kar več mesecev. Ob njegovih domislicah se namreč vselej sprašujem, kako pisatelju sploh uspe v tako omejenem formatu, kot je kratka zgodba, doseči in povedati več, kot to stori kdo od njegovih kolegov v petstostranskem špehu.
Dahla obožujem že od malega – Matilda, Fantastic Mr. Fox, Gravža in večne, neponovljive Čarovnice. A s kratkimi zgodbami za odrasle (saj jih lahko berejo tudi mlajši, a tolikih podtonov, kot jih je mogoče najti, včasih ne razume niti štiridesetletnik) Roald stopi še korak dlje – srhljive, na trenutke gnusne, pretkane, izzivalne, kontroverzne … V zgodbah igrivo uporablja vsakdanje situacije in jim dodaja skorajda fantastične razplete, ki na koncu bralca pustijo odprtih ust. Tudi liki so simpatični, duhovito orisani, tokom pripovedi pa vedno presenetijo. Prijazna starka? Ne vstopaj! Dobrodušen gostitelj? Pazi se njegove žene!
Kratke zgodbe niso za vsakogar, sploh pa ne Dahlove. Njegov jezik namreč včasih povzroči, da po koncu pripovedi ostaneš rahlo omamljen, ne da bi si bil na jasnem, kaj se je pravkar zgodilo. Tako nekatere zgodbe zahtevajo ponovno branje, ki pa je vsakič še bolj zadovoljujoče.
Kljub moji ljubezni do Dahla pa sociološko-feministični duh v meni ne more mimo tega, da ne bi opazila, da naš Roald, vsaj koliko pričajo njegova pisana beseda in vloge, ki jih dodeli posameznicam, ni bil največji ljubitelj žensk …
Comments