Že dolgo me ni kaj slovenskega navdušilo in prikovalo med strani tako zelo kot roman V Elvisovi sobi. Jugonostalgija, politična vrenja v praksi, absurdnost vojne, odraščanje, soočanje s smrtjo skozi različna življenjska obdobja, medvrstniško nasilje, ksenofobija …
»Prepričan sem, da ravnateljica vse ve. Tako kot Tito vse vidi. S Petrom sva se že nekajkrat presedala po jedilnici in pogledovala proti uokvirjeni fotografiji predsednika ter vedno znova ugotovila, da naju Tito vedno glede – ne glede na to, kam se usedeva. Tako je tudi z ravnateljico: ne glede na to, kje in kdaj se je zgodilo, vse ve.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Roman prikaže odraščanje malega Jana, ki živi v ljubljanskih blokih, njegovo prijateljevanje z muslimanskim priseljencem Elvisom, bežanje pred najstniško nasilniško tolpo Sršenov, prve zaljubljenosti, prvo soočanje s smrtjo … Nato z Janom spremljamo počasen razpad Jugoslavije in prve znake slovenske osamosvojitve. Vse to v čudovitem, preprostem slogu, ki nam res da občutek, da se nahajamo v glavi mladeniča. Direktno, brez olepševanja.
»Tito nas vse gleda. Kako? se oče presenečeno obrne k meni. Tito nas ves čas gleda, ponovim. Kje si pa to pobral? vpraša. Potem povem, kako sva šla z Rokom iz razreda v razred, in nazadnje še o učiteljici Nadi, ki nama je dala prav. Tito nas gleda.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
»Vsi so bili žrtve, spregovori deda. Tudi tisti, ki so streljali. Mogoče še večje od onih, ki so padali v brezna. Nekaj sem jih poznal in kakšen je še živ. Misliš, da so streljali po lastni volji? Povem ti, da po tistem niso imeli več miru. Niso si več upali zatisniti oči. In starejši ko so bili, slabše je bilo. Govorili so, da mrtvi prihajajo nazaj. Govorili so, da lezejo iz brezen, prihajajo v vas in jim trkajo na vrata in okna. Marsikateri si je pognal kroglo v glavo, ker ni več zdržal. Nekaj jih še živi, deda prikima svojim besedam. Samo ne sprašujte mene! Tako kot po vojni našim nisem povedal, kateri od sosedov je bil pri belih, tako zdaj ne mislim govoriti, kdo je streljal.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Še posebej fenomenalen se mi zdi način, na katerega je avtor prikazal ksenofobijo znotraj Jugoslavije – ne na tak šolski način z nekim moralizirajočim obsojanjem, ampak skozi Janove oči. Ki se mu Elvisova družina ne zdi nič posebnega, vidi le dober avto, številne igrače, precej zanimive jedi in nenehno rokovanje med Elvisovim in Janovim očetom. Ob Elvisovem obrezovanju tudi sam prosi za to, saj bi kot prijatelj tudi on rad dobil goro igrač. Potem fanta počasi odraščata in se oddaljita, Jan pa le še tu in tam uzre kakšno spremembo v družini – retradicionalizacijo Alija, Defnino poroko »dol«, materino ruto in očetovo rastočo brado. Brez vrednostnih oznak, brez obsodb, samo opažanje, ki nam nakaže dogajanje v Jugoslaviji v tistem času.
»Na poti domov mama ponavlja, da so prijazni ljudje. Ne bi si mislila, da so Turki. Sploh nisem vedela, da imamo v Jugoslaviji turško manjšino. Oče v glavnem molči, nazadnje pa reče, da smo površni. Za nas je vse eno in isto: Hrvat, Srb, Musliman, Črnogorec, Makedonec, Albanec, Turek. Vsem rečemo Bosanec in sploh ne vemo, po čem se razlikujejo.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
»Kolikokrat bom moral še hiteti z miljenjem pod ledeno vodo in spiranjem mila pod kropom, da ne bom na koncu, ko po eni minuti brez opozorila zaprejo vodo, ves milnat? Kolikokrat bom moral še šivati gumbe na srajce, ki jih dobimo iz pralnice?« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
V Elvisovi sobi se mi zdi kot moški antipod Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Ne vem, zakaj, najbrž zaradi prvoosebne_ga pripovedoval_ca_ke, ki odrašča v Jugoslaviji ter se na tak ali drugačen način sooča z osebnimi krizami. In oba romana sta zame na vrhu slovenskih stvaritev. Ne vem sicer, koliko je bil Sebastijan Pregelj ob pisanju romana avtobiografski, ampak vendarle, če ni šlo za njegovo otroštvo, pa je šlo gotovo za otroštvo tipičnega Ljubljančana v Jugoslaviji.
»Če bi Superman govoril, bi mi povedal, da bom zaradi te družbe že v kratkem dobil nekaj batin. Povedal bi mi, da prijateljstvo ne bo večno, čeprav se mi ta trenutek kaj takšnega zdi nemogoče. Rekel bi mi, da se bo morda marsikaj spremenilo, predvsem pa se bova v času, ki prihaja, spremenila midva.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
»Poglej, Siniša je Srb, jaz sem Slovenec, Kenan je Bosanec, Robert je Hrvat, Rade je Srb. A imamo kakšne težave? Nobenih težav! A lahko Hrvati, Bosanci, Srbi in Slovenci pijemo skupaj? Lahko!« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
V spremni besedi Aljoša Harlamov zapiše o tem, kakšno vrednost ima za vse, ki so bivali v Jugoslaviji, ta roman in v kakšno nostalgijo zapelje. Pridružujem se mu z mislijo, da nek prav poseben svet pričara tudi nam, ki smo o Jugoslaviji in slovenskemu osamosvajanju zgolj poslušali. Tudi mi, rojeni v 90ih smo namreč še ujeli kak košček ali dva jugoslovanskosti. Od oranžnih kuhinjskih elementov, ogabnih rjavih zof, slaščic … Predvsem pa smo o tem času v svojem otroštvu od babic in dedkov, pa tudi očetov in mater nenehno poslušali, želeč si, da bi vsaj za trenutek videli svet, v katerem so bivali. Z romanom V Elvisovi sobi sem to lahko.
»V eni od trgovin smo kupili dva šopa banan, vedro pomaranč, limone, čokolado in kavo. Preden smo se odpeljali nazaj proti domu, sem pojedel banano. Nič posebnega se mi ni zdela. Ne vem, zakaj je takšen problem, če je v naših trgovinah nimajo.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
»Izgleda pa, da bomo nekega dne vsi skupaj potrebovali lepilo Tigar. Z njim si bomo najprej zlepili raztrgane duše, si prilepili izgubljene ude, potem pa bomo skušali zlepiti še stare vezi in prijateljstva. Ampak to bo čez veliko let. Danes se zdi nemogoče. Še veliko mostov je treba porušiti in veliko hiš požgati.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Obvezno branje za vse jugonostalgike, milenijce in tiste, ki še pridejo. Bi dala kar kot obvezno branje v šole, kot dopolnitev suhoparnega učenja o aferi JBTZ ter tankih na Ulici proletarskih brigad v Mariboru.
»Ampak kasneje se bom velikokrat, ko jih bom videl v trgovini, spomnil na to, kako sem jih tisto zimo, ko sem imel enajst ali dvanajst let, ukradel v mali trgovini pod zasneženimi gorami. Spomnil se bom strahu, ki mi je kljuval v kosteh, in ogabnega vonja in še bolj ogabnega okusa. Šele veliko kasneje, ko bo tovarna čokolade prenehala izdelovati čokoladne ploščice z okusom ruma, bom lahko nanje zares pozabil. Ampak do takrat je še dolgo.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
»Balkan ni več središče sveta. Dogajajo se tudi druge stvari. Amerika je dobila novega predsednika, zadnji ruski vojaki so zapustili Litvo in Poljsko, Češkoslovaška se je mirno ločila na dve samostojni, neodvisni državi, Češko in Slovaško, prav tako je neodvisna država postala Eritreja, ki se je odcepila od Etiopije. Intel je začel proizvajati procesorje Pentium, miss sveta je postala Jamajčanka Lisa Hanna, kinematografe polni film Jurski park, k televizorjem pa nas enkrat tedensko priklene serija Dosjeji X. Vsi poslušamo Nirvano, Radiohead in Depeche Mode. V moji sobi še naprej vztrajajo Iron Maiden, Testament, Slayer, King Diamond.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Res izjemne čestitke avtorju za tako krasno delo ter prejeto Cankarjevo nagrado, ki je brez dvoma več kot upravičena, pohvale pa tudi Založbi Goga, ki z izdanimi deli res navdušuje. Žal sem študentka in vseh knjig, ki jih vidim pri njih, ne morem kupiti, si pa želim, da svojo kvaliteto ohranite do takrat, ko bom imela svojo hišo s svojo knjižno steno, ker bo zagotovo dobršen del namenjen vašim knjigam.
»Sošolec Matej pravi, da bo komunizem crknil, kot crkne izstradan pes. Potem bomo imeli kapitalizem in demokracijo. Pravi, da se nam bodo šele takrat začele odpirati prave možnosti. Pravi tudi, da se bo Slovenija odcepila od Jugoslavije in bo samostojna država.« Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi