So knjige, ki se te dotaknejo. In so knjige, ki ti iztrgajo srce, ga zalučajo ob tla in ga vrnejo s kakšno rano več. Kot Vojna nima ženskega obraza. Prebrala sem jo na dušek, čeprav sem jo po vsaki strani malce odložila, da so mi nehale teči solze in sem lahko brala naprej in tudi ko to pišem, še vedno jočem. Mislim, da je to ena najpomembnejših knjig, kar sem jih kdaj prebrala ali kar mi jih bo kdaj prišlo pod roke.
»Ničesar rdečega, ničesar barve krvi … Doma še vedno nimam rdečih stvari. Ničesar ne boš našla.« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
To je knjiga zamolčanih zgodb, ki jih ne najdemo v nobenem zgodovinskem učbeniku. O ženskah, ki so se še pred polnoletnostjo z vso vnemo podale na fronto, med streli reševale ranjence, si šivale čevlje iz šotorskih platen, si jih čistile z jajci, žrtvovale svoje otroke, sanjale o dneh, ko bodo spet lahko oblekle krilo, umrlim nemškim vojakom zatiskale veke in svojim umirajočim sovjetskim vojakom z ljubečim petjem lajšale zadnje trenutke.
»Spomnim se tudi, kako smo se premikali po osvobojeni Belorusiji in v vaseh sploh nismo srečevali moških. Srečevali smo samo ženske, samo ženske so ostale …« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Je delo, v katerem je pisateljica Svetlana Aleksijevič zgolj medij, voljno pero, ki stopi v zaodrje in ves prostor nakloni svojim intervjuvankam. V štiristo straneh spoznamo neštete ženske z imeni, priimki in njihovimi medvojnimi poklici. Ženske, ki verjetno nikdar ne bodo dobile svojega spomenika … Prav zato je tu ta knjiga. Za še žive ženske, ki so Svetlani zaupale svoje zgodbe in za vse njihove umrle prijateljice, ki jih je zgodovina izbrisala.
»Hodimo, za sabo pa na pesku puščamo rdeče madeže .. Rdeče sledi … No, te naše zadeve … Kako lahko tu karkoli skriješ? Vojaki hodijo za nami in se pretvarjajo, da ničesar ne vidijo … Ne gledajo pod noge … Hlače so se nam zasušile, postale so kot iz stekla. Rezale so nas. Tam so se nam naredile rane, stalno je bil prisoten vonj po krvi. Ničesar nam niso dali …« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Ženske zgodbe niso okrašene s čini, medaljami, častjo in poetičnostjo borbe za lastno domovino. So krute, brutalne in okusimo jih z vsemi čuti – le v katerem vojnem zapisu ste lahko brali o vonju krvi, o rezgetu umirajočih konj, o videzu belih kamuflažnih oblek, prepojenih s krvjo in strjenih v mrazu? To je ženska vojna. Ki je bila enaka, a hkrati tako drugačna od moške.
»Naša Klava se je usedla zraven nje, odprla ovojnico. Pismo od mame: 'Draga moja hčerka …' Ob meni stoji zdravnik in pravi: 'To je čudež! Vsem zakonom medicine navkljub še kar živi …' Pismo sta prebrali do konca … Šele takrat je Anja zaprla oči …« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Pripovedovalke se dotaknejo svojih začetkov, svoje želje po tem, da se še čisto mlade iz šolskih klopi podajo na fronto in ne zadovoljijo se s položajem v zaledju, ampak skoraj vse takoj zahtevajo odhod na fronto. V osrčje. Potem spoznavamo njihova urjenja, kako hitro se naučijo spretnosti in kako hitro postanejo občudovanja vredne mojstrice v vožnji traktorja, odstranjevanju min, amputaciji nog ali pranju krvavih rjuh. Govorijo nam o umiranju in smrti, o drobnih detajlih, s katerimi so izkazovale, da so ženske, o petju, o materinski ljubezni do vojakov, do otrok, ki so jih pustile doma, do domače zemlje in do otrok, ki jih bodo nekoč imele …
»O čem smo sanjarile? Najprej, seveda, o zmagi, potem pa o tem, da bi preživele. Ena je rekla: 'Ko bo vojne konec, bom rodila celo četo otrok.,' druga: 'Šla bom študirat,' tretja pa: 'Jaz pa sploh ne bom več zapustila frizerskega salona. Lepo se bom oblačila in začela skrbeti zase.' Ali pa: 'Kupila si bom dober parfum. Kupila si bom šal in okrasno broško.'« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Pa o ljubezni, ki se je dogajala na fronti, o ljubezni, zaradi katere so prepotovale cele države, da bi bile le kak dan s svojim možem. O medaljah in priznanjih, ki so jih po vojni skrile, ker so bile od preživelih označene za kurbe. O travmah, nočnih morah, žuljih, ekcemih, ranah, več let izostalih menstruacijah in neplodnosti … O tem, da vojna ni bila samo bombardiranje, streljanje in boj mož na moža, ampak še marsikaj drugega …
»Vlekle smo moške, ki so bili dvakrat ali trikrat težji od nas. Ranjenci pa so še težji. Vleči je treba njega samega in njegovo orožje, na sebi pa ima še plašč, škornje. Oprtaš si 80 kilogramov in jih vlečeš. Ga odložiš … Greš po naslednjega … spet 70 ali 80 kilogramov … In tako petkrat, šestkrat med vsakim napadom. Sama pa imaš zgolj 48 kilogramov, kot baletna plesalka.« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Pričevanja sovjetskih vezist, pilotk, pekovk, peric, ostrostrelk, saperk, orožark, partizank, medicinskih sester, kirurginj, poštark, tankistk, inženirk in vseh ostalih, ki so del resnične zgodovine zaupale Svetlani Aleksijevič, bodo z mano ostale še dolgo (vedno). Naj živijo v čim več spominih!
»Čakam drugega otroka … Sin ima dve leti, jaz pa sem noseča. Divja vojna. Mož je na fronti. Šla sem k svojim staršem in naredila … No, saj veste? Splav … Čeprav je bilo to takrat prepovedano … Kako naj bi takrat rodila? Obdana s solzami … Z vojno! Kako naj bi rodila sredi smrti?« Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza