Če bi brala samo Dolino rož, bi Goloba še dolgo opevala, tako pa sem po prebranem tretjem primeru višjega inšpektorja Tarasa Birse le uravnotežila svoje misli o »uspešnicah« in »slovenskih kriminalkam, ki se ob bok postavljajo skandinavskim.« Dolina rož me je res prijetno presenetila, saj po mlačnih občutjih ob Jezeru in Leninovem parku nisem imela preveč visokih pričakovanj. Zanimivo je tudi, da je Dolina rož v splošnem najmanj sprejeta in da doživlja najmanj kritik, kar se mi zdi nekoliko neupravičeno. Prav v Dolini rož Tarasa naposled zares spoznamo. V vseh njegovih osebnih, kariernih, duševnih in telesnih bitkah. In naproti mu je postavljen sicer nekoliko plastičen, ampak še vseeno dovolj zanimiv nasprotnik, Jakob Ahlin.
Primer tretje knjige se razlikuje od primerov zločinov drugih dveh, tudi način reševanja tega je drugačen. Kar je meni najbolj všeč – klasična »krimič forma« se rahlo poruši in nova hierarhija je boljša, manj na »prvo žogo«. Liki dobijo nekaj mesa, kar pa lahko seveda pripišemo temu, da jih spremljamo že približno tisoč strani.
Tudi zločin v Dolini rož je bolj dodelan kot poprejšnji. Pa ne, ker bi ob branju kriminalk postala tak psihopat, da bi si kriminalna dejanja rangirala po kvaliteti izvedbe, ampak ker uživam ob poirotovskem odvijanju klobčiča, ki razkrije neverjeten zločin. To mi je v Jezeru in Leninovem parku manjkalo. Brali smo, na trnih pričakovali razplet, ki se je zgodil v nekaj straneh. Dolina rož to bolje reši, ker Taras skoraj tako kot Hercule Poirot oriše zgodbo celotnega zločina, ki vključuje prav zanimive detajle, kot so (ne)delujoča klima, prostitutka, ki je ni in pa, meni genialna domislica, kanarček. V Leninovem parku je bila umorjena brezdomka na klopci, z izvedbo zločina se je Taras bolj malo ukvarjal, važen je bil storilec.
Enako v Jezeru. Odrezana glava, obglavljeno truplo – važen je storilec. Res je, da v resničnem življenju policiste verjetno bolj malo zanima ta poetični vidik zločinov, vseh podrobnosti kriminalnega dejanja pa niti ne skušajo pojasniti in rekonstruirati, ampak sama to pri kriminalkah najbolj cenim. Dober, prepričljiv opis zločina. Če že pišeš o umorih, daj, dokaži, da si dovolj domiseln, da izpelješ literarni zločin od prvega do zadnjega koraka. In to mi je Tadej Golob v Dolini rož prav zares dokazal. Če sem prej malo dvomila o nazivih in hvalospevih, ki so mu bili peti, sem zdaj pomirjena (sama sabo in z njim). Če pride še kak Tarasov primer, pa bomo videli, če je bila Dolina rož unikat, ali bom inšpektorja Birso z veseljem spremljala še naprej.
P.S. Iskreno upam, da bo Tadej Golob pisal še naprej – napovedi so dobre. Najbrž ste zasledili, da se je ob koncu poletja med plezanjem hudo poškodoval, pri čemer je utrpel zlom vseh vratnih vretenc, stegnenice ter hude možganske krvavitve, a prav v preteklem tednu je Tadejeva žena Mojca medijem zaupala, da ta okreva in bo po rehabilitaciji spet takšen kot prej. Neomajen kot njegov Taras.
Prisluhnite še kratkemu podcastu Radia Prvi o Golobu, Tarasu in Dolini rož.