Prebila sem se čez Jezero, sedaj čez Leninov park, čaka me še Dolina rož. Morda sem se v branje podala s previsokimi pričakovanji, morda so krive podobe likov s televizije (čeprav serije nisem gledala), morda v resnici ne gre za tako uspešnico, kot je bila (in je) predstavljana, ali pa roman pač ni zame.
Sicer me, tako kot pri Demšarju, znova navdušuje dogajalni prostor, Slovenija. Sploh v Jezeru, ko se s Tarasom Birso sprehajamo ob Bohinjskem jezeru, ob Soči in po ljubljanskih ulicah. Tudi Leninov park je prav zato nekaj posebnega, Metelkova kot prizorišče zločina, Leninov park kot stičišče preteklosti in sodobne urbane džungle. Tudi rdeča nit Leninovega parka ima ogromen potencial - neonacizem z vsemi svojimi sovraštvi, vplet družinskih skrivnosti in Tarasovih lastnih bojev.
A ne Jezero, ne Leninov park me s koncem ne prepričata. Do zadnjih strani sta kriminalki povsem zadovoljivi, zelo berljivi in ustrezata klasičnemu "krimič okvirju" - nadvse edinstven inšpektor/kriminalist, ženska, ki omaja njegovo hladnost, nekoliko plastični, predvidljivi sodelavci s svojimi kapricami in izjemno aroganten šef. Glede na število prebranih kriminalk si upam trditi, da je sledenje tej enačbi vselej recept za uspeh.
A le, če ti uspe sestaviti dober konec, ki je ključen za to, ali boš knjigo medlo zaprl, ali pa boš o njej razmišljal še dolgo po branju. Sama kriminalke delim na ta dva pola. Včasih je dogajanje tokom celotnega dela precej povprečno, a konec kriminalko postavi na povsem novo raven. Spet naslednjič je ravno obratno.
Sploh konec v Jezeru me je razočaral, ves čas sem imela občutek, da nekaj manjka in da to že ne more biti to, da to ni tisto pravo Jezero, nad katerim vsi "norijo". Leninov park mi je mičkeno bolj pri srcu, upam pa, da si z Dolino rož uspem Goloba trajno vtisniti v spomin.
Kako pa si pisanje Tadeja Goloba doživljal/a ti? Če te je navdušilo, zakaj?
Comments