Moj Alamut. Prvega sem dobila v dar od svoje knjižničarke v 7. razredu. Danes si težko predstavljam, da sem še čisto »mlečna« odkrivala skrivnosti tega romana, ne da bi jih povsem razumela. A navdušil me je, seveda, brezpogojno … Šele s svojo maturo sem vanj zakorakala ponovno in veliko bolj poglobljeno. Tako poglobljeno in s tako ljubeznijo do mojega obrabljenega izvoda, da sem nekatere odlomke znala na pamet.
Te dni sem ga spet brala in kar ne morem verjeti, da imamo Slovenci tako mojstrovino. Orient na papirju, doživeti opisi, ki zaživijo, ko bereš. Intenzivna, težka vsebina o moči in njeni zlorabi, destruktivnem učinku vere ter nenehnem konfliktu med duhom in telesom. Hkrati gre za zgodbo posameznika, ki skuša biti bog, pri čemer hladnokrvno in brezbrižno kocka s človeškimi življenji.
Razplet vnese nihilistično noto in bralca pusti izgubljenega v lastnih mislih. Delo, ki eksistencialna vprašanja preplete z orientalno mističnostjo, vinom, hrano in drogami. Žal je le, da je Alamutova popularnost vselej sorazmerna s pojavom takih ali drugačnih islamističnih terorističnih akcij, kultno delo pa zaradi tega dobiva negativne prizvoke, čeprav se sporočilnost skriva onkraj Assasin's Creed akcije.
Comments